Ocena: o
V tragikomediji Hvala za nič (Danke für nichts, 2025), celovečernem prvencu nemške režiserke Stelle Marie Markert, večkrat slišimo, da napake samo čakajo na priložnost, da jih storimo; izkaže se, da to drži na več ravneh. Zgodba sledi Katharini, Ricky, Malou in Victorii, štirim najstnicam iz programa za težavne otroke, ki živijo v skupnem stanovanju pod nadzorom socialnega delavca Ballacka. Zavračajo šolo, odrasle in vse, za kar menijo, da jih nadzoruje. Dekleta skorajda iščejo težave, ali pa te iščejo njih. Skozi film so umeščena v različne »okvirčke«, ki jih kategorizirajo, hkrati pa jim omejujejo možnost, da bi se v zgodbi predstavila sama.
Okvirčki so najprej oblikovni – dekleta so v filmu predstavljena v ločenih poglavjih z vsevednim pripovedovalcem, kar spominja na črno komedijo Veličastni Tenenbaumi (The Royal Tenenbaums, 2001, Wes Anderson). Zaradi takšne razdelitve jih dojemamo predvsem kot posamezne like in ne kot skupino, zato njihovo prijateljstvo nikoli ne klikne tako prepričljivo, kot bi lahko, če bi bile njihove preteklosti predstavljene bolj subtilno. Na individualne osebnosti in medsebojne razlike nas že na začetku opozorita tudi scenografija in kostumografija z barvami, pripisanimi posameznim dekletom: Katharina ima modro sobo, Victorijina je rožnata in oranžna, Ricky se oblači v različne odtenke sive in bele, Malou pa se pojavlja v zelenih barvah.
Zanimiv način karakterizacije je tudi prelom četrte stene, prek katerega o protagonistkah govorijo (ali pa jih kar opravljajo) predvsem stranski liki, občasno pa tudi one same. Kljub neposrednosti takšen pristop gledalca dodatno oddalji od likov. Občutek distanciranosti še stopnjujeta stiliziranost dogajanja in občasna nenaravnost dialogov, zaradi katerih film težje učinkuje prepričljivo.
Posledice te distance so najbolj vidne pri Katharini. Film jo skuša vzpostaviti kot protagonistko, a kot lik učinkuje precej enoplastno, saj v celoti temelji na otročjem načrtu, da bo pred svojim osemnajstim rojstnim dnevom naredila samomor. Kljub številnim resnim poskusom je ta načrt prikazan precej neresno, skoraj kot šala, saj ga niti njene prijateljice ne jemljejo povsem zares. Motiv za njena dejanja je tako predstavljen bolj kot trma, manj pa kot žalost ali obup. Duševne težave so v filmu tudi sicer obravnavane precej površno in razvrednoteno, od odnosa deklet do Katharininih samomorilnih poskusov do Victorijine bipolarne motnje. Čeprav sta v ospredju Katharina in njena simpatija Schliemann, ki sodita med najmanj razvite like, film predstavi tudi več zanimivih in kompleksnejših likov, kot sta Malou in Bela, o katerih bi z veseljem izvedela več. Njuna zgodba se znotraj časovnice filma šele dobro začenja, a že ponuja čudovit prikaz potrpežljivosti in razumevanja, ki jo Bela izkazuje do negovoreče Malou. Kljub negotovostim in težavam pri sporazumevanju, s katerimi se soočata, delujeta izjemno človeško, zaradi česar lahko slutimo, da bi se iz njunega odnosa lahko razvila zanimiva in nežna ljubezenska zgodba.
Kar v film vnaša prijetno subtilnost, so odnosi, ki jih razkrivajo telesna govorica in umestitev likov v prostor. Tako je med Katharino in Schliemannom kljub temu, da sedita drug ob drugem, čutiti izrazito distanco. Nasprotno pa je med dekleti bližina jasno izražena tudi vizualno: pogosto so prikazana tesno druga ob drugi, kar poudarja pomen dekliškega prijateljstva. Zanimivo je tudi, kako so fantje v njihovi okolici, tako v platonskih kot v romantičnih odnosih, upodobljeni kot večinoma ljubeči in razumevajoči. Predstavljajo podporni sistem dekletom in ne nekakšnih zlobnežev, kakor bi pri tovrstnem žanru morda pričakovali.
Dekleta so v filmu predstavljena na nekoliko nekonvencionalen način, zaradi česar je ogled zanimiv, obenem pa njihove osebnosti delujejo nedostopno in zato manj realistično. Kljub šibkemu zaključku z nepotrebnim in nekoliko prisiljenim epilogom, ki se odvije leto dni po osrednji zgodbi, in vprašljivemu prikazu duševnih težav je Hvala za nič prijetna in tudi vizualno privlačna filmska izkušnja, zaznamovana z nežnimi, barvitimi prizori ter natančno izdelano scenografijo.
Uredila: Iva Katušin
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar