iz prve roke
»Ideja za scenarij se je rodila, ko je José Mari v nekem članku prebral, kako se homoseksualci, ki so odprto živeli svojo spolno usmerjenost, ob vstopu v dom za ostarele pogosto odločajo, da se bodo znova začeli skrivati. /…/ Sprva sva mislila, da bo film govoril o moškem, ki se /…/ ‘vrne v omaro’, toda kmalu sva ugotovila, da ni tako preprosto. V resnici nikoli zares ne prideš ven. Gre za nenehni proces, ki ga ves čas oblikujejo okoliščine. Včasih se moraš razkrivati znova in znova. Včasih tega preprosto ne zmoreš več. Lahko se tudi odločiš, da svoje spolne usmerjenosti sploh ne boš razkril, ne zaradi strahu, ampak zaradi pomanjkanja motivacije. Kaj se zgodi, ko seks preneha biti del tvojega življenja? Zakaj bi sploh izrazil svoje spolne preference, če mnogi menijo, da si že skoraj aseksualen? Zdi se namreč, da po določeni starosti seks za marsikoga preprosto neha obstajati. /…/ Maspalomas je film, ki želi spodbuditi razmislek o psiholoških (in fizičnih) ovirah, o izbrisanih identitetah, o tem, kako težko je v nekaterih okoljih pokazati svojo pravo podobo in kako lahko je izgubiti tisto, kar smo si tako stežka priborili. /…/
Partnerjev ne hodimo več iskat v bare. Vse manj smo prisotni v resničnem svetu in vse bolj v virtualnem. Bomo sčasoma postajali vse manj vidni, vse manj otipljivi, in se na koncu spremenili v zgolj tok podatkov, ki se pod obljubo anonimnosti giblje po omrežjih? Ta vprašanja ne zadevajo le homoseksualne skupnosti, temveč družbo kot celoto.«
– Jose Mari Goenaga in Aitor Arregi
kritike
»/…/ strastna melodrama o svobodi in osvoboditvi; o starosti, homoseksualnosti in užitku v seksu. /…/ Treba je jasno povedati, da se v filmu Maspalomas /…/ fuka. Še več, že na samem začetku, v prvi sekvenci, ki bo zagotovo sprožila veliko razprav, se ne fuka malo, ampak pravzaprav precej veliko. /…/ Film se takoj, ko ugasnejo luči, požene v akcijo: lik, ki ga José Ramón Soroiz upodablja z nesporno drznostjo, pogumom in čustveno globino, pod žgočim soncem na plažah Gran Canarie jasno pokaže, da so evfemizmi, nedorečene besede in pripovedi zunaj kadra dobri le za krmo piščancem. Ne gre le za preprosto provokacijo najbolj škandaloznega od vseh čutov, temveč za izjavo o načelih. Film se od prvega do zadnjega kadra zavzema za iskrenost, svobodo in resnico. /…/ Maspalomas je film o ljubezni, a tudi o osvoboditvi in – ne nazadnje – o uporu. Da, v času omejevanja temeljnih človekovih pravic je upor več kot le stvar izbire. /…/ Kdo ve, ali bo filmu Maspalomas, tako kot Almodóvarjevemu Zakonu želje pred njim, uspelo, kar občasno uspe filmu, tistemu pravemu filmu: odpreti prostor ne toliko v pogovoru – čeprav tudi to –, ampak v samem pogledu gledalca.«
– Luis Martínez, El Mundo