Film je osvojil nagradi za najboljšega igralca in igralko v Berlinu, ogledali pa smo si ga lahko tudi na LIFFu.
iz prve roke
»Leta 2011 sem v poročilih slišal, da namerava vlada ukiniti politiko enega otroka. /…/ Bil sem pozitivno presenečen, saj sem pričakoval, da bo zakon v veljavi še mnogo let in da bo zaznamoval še veliko generacij. Tako se je v meni rodila ideja za film. /…/ Zbogom, sin moj govori o tem, kako smo tisti, ki smo živeli v času politike enega otroka, čutili izjemno potrebo po zaščiti otroka in družine. Kaj pa ko se zgodi najhujše? Posledice tega obdobja so daleč presegle družinski kontekst, čutiti jih je mogoče na vseh ravneh družbe. /…/ Žal je velika večina Kitajcev vajena, da mora posameznik svoje življenje organizirati v skladu družbo in političnimi odločitvami. Zdaj, ko imamo lahko spet več kot enega otroka, sem se zavedel, da to ni spodbudilo prav veliko razprav; da ni prineslo svobode govora. Začel sem razmišljati o razlogih za ta molk. Kitajci so zamenjali svoje prioritete: danes ljudi žene želja po bogastvu – kot da bi obdobje enega otroka pustili za seboj, ne da bi se zares zavedali njegovih posledic.«
– Wang Xiaoshuai