Leto 1947. V napol zapuščenem dvorcu v okolici Pariza lastnika obišče neznanec. Kot se izkaže, gre za filmski prizor iz začetka devetdesetih, v katerem nastopa Julio Arenas. Znani igralec je kmalu zatem, ko je posnel prizor, skrivnostno izginil, njegov najboljši prijatelj Miguel, ki je film režiral, pa je opustil filmski posel in se umaknil v samoto. Dobrih dvajset let pozneje se ta posnetek pojavi na televiziji v zgodbi o nerešenih primerih, kar sproži niz dogodkov, ki osvetlijo preteklost. Miguel se sreča s Juliovo hčerko Ano ter se nameni poiskat svojo – in Juliovo – nekdanjo ljubezen Lolo. Tu pa je tudi Miguelov zvesti prijatelj, filmski navdušenec Max, ki ve vse o starih filmskih kolutih, projektorjih in čudežih Carla Theodora Dreyerja.
»Moj občutek je, da se zgodba, ki jo film želi podati občinstvu, poleg podrobnosti pripovedi osredinja na dve tesno povezani temi: identiteto in spomin. Spomin dveh prijateljev, ki sta bila nekoč igralec in filmski režiser. Sčasoma je prvi popolnoma izgubil spomin, ne ve, kdo je ali kdo je bil; drugi se po najboljših močeh trudi pozabiti, a kljub skrivanju pred svetom ugotovi, da ga preteklost in njena bolečina še vedno preganjata.« (Victor Erice)
