zgodba
Malo pred čilskim državnim udarom leta 1973 dva agenta Cie pošljejo na misijo na odmaknjeni Velikonočni otok. Ekscentrični, ostareli Chris se spopada z eksistencialno krizo, Lee, ki ga prijateljevo nepredvidljivo vedenje spravlja vse bolj ob živce, pa mu predlaga, naj raje uživa v čudoviti pokrajini …
iz prve roke
»Vse se je začelo s komadom Washington Bullets skupine The Clash, ki je izšel na albumu Sandinista! iz leta 1980. Govori o vmešavanju Amerike v številnih krajih po vsem svetu. Govori o Prašičjem zalivu in Kubi. Pesem sem prvič slišal, ko sem bil star deset ali dvanajst let, in spodbudila me je, da sem začel o teh stvareh brati ter se o njih spraševati, ta vprašanja pa so ostala z mano. /…/
Pred kakšnimi dvanajstimi ali trinajstimi leti sem se odpravil na Velikonočni otok, da bi videl, ali bi lahko tja postavil kakšen film. Nisem še vedel, o čem bi zgodba sploh govorila, a zdelo se mi je, da bi to lahko bila precej zanimiva, neobičajna lokacija. /…/ Potovanje na Velikonočni otok, ki je seveda del Čila, mi je nekako dalo svobodo, da sem v eno samo zgodbo združil otok, zgodovino Čila ter odnose med Čilom in ZDA. /…/
Spomnim se, da smo za Tri plakate pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri) preiskali številne zvezne države, da bi našli staromodno malo mestece s prav posebne vrste cesto ter lokacijo, kjer bi lahko z ene strani ulice na drugo vrgli molotovko. Duše otoka (Banshees of Inisherin) smo snemali na otoku Inishmore, nato pa odkrili še otok Achill ter lokaciji združili. Pri Divjem konju številka devet se je karakterizacija prizorišča razvijala skozi več različic scenarija. Rapa Nui je najbolj odmaknjena kopenska masa na svetu in ta občutek izolacije in oddaljenosti je film prežemal že od samega začetka. /…/
Otok in skulpture moai izžarevajo močno duhovnost. To smo želeli ujeti, saj tudi naš film govori o duhovnosti. Čas mineva, ti kipi pa še kar stojijo in opazujejo, brez obsojanja. In potem je tu Chris, ki išče poslednjo sodbo. /…/ Ko sem šel prvič tja, nisem vedel za divje konje. Otok jih je poln. /…/ Bili so v vseh različicah scenarija. V njih je nekaj duhovnega in žalostnega. Zdi se, da so tudi oni tam že od nekdaj in samo nemo opazujejo. Konji in kipi moai – nedolžni gledalci. Tega res ni mogoče vnaprej načrtovati. Med snemanjem si preprosto pustiš dovolj prostora, da vse to ujameš. /…/
Ljubezen med tema moškima je pravzaprav srce zgodbe. /…/ Kot bi šlo za dva stara revolveraša ob koncu njunih mračnih življenj. /…/ John [Malkovich] je pogosto igral nevarne, strašljive tipe, a ima neverjeten talent za vnašanje humorja in žalosti v zgodbo. Iz človeka, ki je v življenju naredil nekaj precej groznih stvari, ustvari lik, ki ga imaš lahko rad. /…/
Med pisanjem scenarija in snemanjem sem nameraval govoriti o letu 1973, ko pa ga gledam zdaj, se mi zdi, da je v njem vseeno tudi nekaj komentarja današnjih geopolitičnih razmer. /…/ To je najbrž moj najbolj političen film.«
– Martin McDonagh
»Film je zelo smešen – na neobičajno mračen način. Spominja me na življenje.«
– John Malkovich
kritike
»Je Belgija gejevska država? So v nebesih dinozavri? Ali je lahko en sam grižljaj plastičnega ameriškega sira dovolj, da razumeš, zakaj so ZDA izgubile vojno v Vietnamu? Odgovore na ta in številna druga vprašanja, ki si jih niste nikoli zastavili, lahko poiščete v zabavni in etično spolzki vohunski komediji Martina McDonagha Divji konj številka devet. Najpomembnejše med njimi: ali je sploh mogoča boljša igralska predstava od tiste, v kateri John Malkovich upodobi starega agenta Cie z neozdravljivim rakom in zgodnjo demenco; človeka, preveč prepojenega s cinizmom in mračnimi državnimi skrivnostmi, da bi si zares zaslužil elegični konec, po katerem hrepeni?«
– Jessica Kiang, Sight and Sound
»Divji konj številka devet je zgrajen na nekoliko odbijajoči karizmi vélikega Johna Malkovicha, ki si je z vlogami, v katerih je združeval krhkost in strašljivost, ustvaril kariero. Bolj ko je Malkovichev lik ranljiv, bolj je nevaren in nedoumljiv. Divji konj številka devet mu podarja vlogo njegove kariere. /…/ Želi McDonagh vzbuditi sočutje do Chrisa kljub pošastnemu stoletju, ki ga uteleša? Ali pa gre za poskus, da bi našel dostojanstvo v ponižanju in trpljenju, tudi v najbolj nizkotnih med nami? Nisem prepričan, ali ima Divji konj številka devet dovolj kompleksnosti, da bi se resno spopadel s takšnimi vprašanji, a Malkovichu nekako lastnoročno uspe ohraniti številna protislovja filma v čudovitem ravnovesju. Še nikoli ni bil boljši.«
– Bilge Ebiri, Vulture
»Ljubeči in hkrati antagonistični odnos med protagonistoma seveda zelo spominja na McDonaghove Duše otoka, v Chrisu pa nedvomno odmeva tudi hiperaktivni Ray, ki ga je Colin Farrell upodobil v Morilcih na kolektivca (In Bruges) /…/. Toda to je le ohlapen pripovedni okvir; prava čarovnija se zgodi v scenariju. In to kakšnem scenariju! /…/ Film je posejan z drobci protifašistične polemike, a občutek, ki vztraja najdlje in filmu daje veličino, je njegovo vedro, s kletvicami prežeto sprejemanje minljivosti in neizogibnega konca nas vseh.«
– Kevin Maher, The Times
»Divji konj številka devet ni ravno pendant h Costa-Gavrasovemu trilerju o čilskem državnem udaru Pogrešani (Missing), čeprav vsekakor ponudi nekaj ostrih in aktualnih komentarjev o mračni zgodovini ameriških intervencij po svetu. Namesto tega postane zgodba o moškem, ki dela bilanco svojega zgrešenega življenja. Film s pomežiki Iskalcema (Chrisov brat živi v Monument Valley) in kontemplativnimi srečanji z otoškimi konji je najbolje gledati kot nekakšen vestern o starajočem se revolverašu, ki je prišel na konec svoje poti in ugotovil, da za seboj ne pušča ničesar drugega kot kopico trupel. Morda boste za te moralno odvratne ljudi celo potočili kakšno solzo; vsekakor pa vas bodo nasmejali. Državni udar ne bi smel biti tako zabaven.«
– Phil de Semlyen, Time Out
»Glavna privlačnost Divjega konja številka devet je kot pri vseh McDonaghovih filmih raziskovanje odnosa med protagonistoma, kar postane izhodišče za filozofska in teološka premišljanja o človekovih temnejših čustvih: obžalovanje neuspehov, občutki krivde, strah pred smrtjo, nepripravljenost, da bi se soočili z najgršimi resnicami o sebi. /…/ Film se ponaša z nekaj najboljšimi nastopi, kar so jih kdaj ustvarili Malkovich, Rockwell in Buscemi, ter eno navdušujoče jedko repliko za drugo.«
– Matt Zoller Seitz, RogerEbert.com
»Ko gledaš ta hitro tempirani, mračno komični triler – že zdaj označen za enega najresnejših kandidatov za oskarja v kategorijah najboljši celovečerec, režija, izvirni scenarij in glavna moška vloga –, imaš občutek, kot bi odkrival sijajen film izpred dvajsetih let, ki si ga takrat nekako zamudil. /…/ Gre za še eno [režiserjevih] zgodb o moškosti, minljivosti in občutku, ko se znajdeš ujet v kolesje zgodovine, polno iskrivih pinterjevsko-tarantinovskih dialogov. Ta tematska omejenost bi lahko nakazovala ustvarjalno paralizo, a pri McDonaghu bolj deluje kot predanost. Kdo drug se še s tako pomembnimi (in izrazito moškimi) eksistencialnimi dilemami spopada na način, ki te hkrati pretrese do dna duše in nasmeji do solz? Kakorkoli že, film je naravnost čudovit, Malkovich in Rockwell pa sta v njem neprekosljiva.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Osvežujoč odmerek čiste zabave. /…/ Čeprav ima Divji konj številka devet veliko skupnega z Morilcema na kolektivca in Dušami otoka, ga McDonaghova upodobitev agentov Cie kot moralno vprašljivih, brezobzirnih izgubljencev v iskanju sorodne duše bolj povezuje z velikimi romani o duhovni krizi ameriške družbe sredi prejšnjega stoletja, na primer American Tabloid Jamesa Ellroya ali Libra Dona DeLilla. A daleč največ gledalskega užitka izhaja iz duhovitih, odrezavih dialogov med Malkovichem in Rockwellom. Igralca si izmenjujeta jedke replike in svoji vlogi igrata kot nekakšna brata, ki ju ločujejo leta, a povezujejo vezi, za katere se zdi, da presegajo banalno prijateljstvo. Film ponuja tudi zanimiv vpogled v življenjske zgodbe, ki so se zaradi sistematičnih prikrivanj izgubile, ter pokaže, da je breme informacij, ki jih bodo nekateri odnesli s seboj v grob, včasih preprosto preveliko. /…/ Čeprav se zdi, da je Rockwell svoje najboljše vloge ustvaril prav v filmih Martina McDonagha – in Divji konj ni izjema –, si tokrat največ pohval zasluži Malkovich. Ta odigra najbrž svojo najboljšo filmsko vlogo v 21. stoletju ter pokaže, da lahko le pravi mojster iz moralno odvratnega človeka, kakršen je Chris, ustvari lik, za katerega ne le navijamo, ampak se z njim tudi poistovetimo.«
– David Jenkins, Little White Lies
»Malkovich se tu resnično zabava, njegov užitek pa postane tudi naš.«
– Stephanie Zacharek, Time