zgodba
Enainpetdesetletni Thierry po dvajsetih mesecih brezposelnosti naposled dobi službo varnostnika v supermarketu, a se že v naslednjem trenutku spotakne ob hudo moralno dilemo. Kolikšen del lastne integritete je človek pripravljen zastaviti v boju za dostojno življenje? Nagrada za najboljšega igralca v Cannesu.
kritike
»Na neki ravni nas Brizéjev film sooča z vprašanjem, kako bi se mi sami odzvali v podobnih okoliščinah. Na drugi ravni nam želi vliti vero, da so med nami še vedno ljudje, ki bodo ravnali prav, četudi morda v lastno škodo, saj zastopajo tisto najboljše, kar bi si vsi želeli postati. Zakon trga nam da neke vrste Toma Joada [Sadovi jeze] 21. stoletja, ki se prebija skozi prašne viharje postindustrijske dobe – superjunaka, čigar edina posebna moč je njegova veličastna milina.«
– Scott Foundas, Variety
»Brizé Thierryjevo prehajanje od razočaranja in roba obupa do olajšanja in nato spet do nečesa povsem tretjega spretno vpne v nevpadljiv observacijski realizem. Malo stvari je eksplicitno izraženih in nič kaj dosti nenavadnega se ne zgodi. Najbolj ‘dramatični’ dogodki ostanejo zunaj kadra, znotraj njega pa je več pozornosti namenjene drobnim etičnim dilemam vsakdanjega življenja. Rezultat je sočuten, hkrati pa aktualen in pereč film, ki gledalca popolnoma posrka.«
– Geoff Andrew, Time Out London
»Kapitalizem ne dela za ljudi, temveč proti njim, ali bolje rečeno: kapitalizem – arhipelag nakupovalnih središč, ki kar pokajo od izobilja – ne more preživeti vseh. V nakupovalnem središču lahko umreš od lakote. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Kot brata Dardenne tudi Brizé vsako iskrico radosti zaduši v mračni atmosferi postindustrijske bede in razpre pogled na ljudi, ki iščejo svoje malo zrno sreče. Dejstvo, da ob Lindonu v stranskih vlogah nastopijo neprofesionalni igralci, vse skupaj naredi le še bolj pristno in zdi se, da različne like, ki jih Thierry srečuje na svoji poti, pestijo enake težave kot njega, da so tudi oni do roba polni skrbi in zmedenosti.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter
»Ko govorimo o te vrste filmu, je težko iti mimo bratov Dardenne, a Brizéjev način pripovedovanja ne bi mogel biti bolj drugačen. Medtem ko kamera pri Belgijcih skaklja za svojimi nemalokrat pogubljenimi liki, Brizé uporablja dolge prizore, v katerih se lahko naužijemo na videz nepomembnih podrobnosti.«
– Donald Clarke, The Irish Times