Victor s svojo lepo avstrijsko ženo Annette in hčerko Pamelo živi na Dunaju. Pomlad je, Victor beži od dela in večino časa preživlja zunaj: igra se s Pamelo, obišče Annettine starše in postopa po parku z lokalnimi dilerji. Victor namreč ni le srečen družinski človek, ampak tudi razdražljiv kokainski odvisnik. Annette ga ljubi in verjame, da bo opustil slabe navade, ko se vrneta v Pariz. Ampak v Franciji Victor le še globlje potone. Prepiri med njima so vedno pogostejši in vse hujši, dokler se Victor ne preseli k svoji novi ljubici, Annette pa pograbi hčerko in izgine neznano kam. Enajst let pozneje ima Pamela 17 let in z materjo živi v Parizu. Ko izve, da tudi njen oče še vedno živi tam, se ga odloči obiskati.
»Zavedno želim doseči jasnost. Beseda mi je postala bistvena, ko sem začela pisati o filmu. Za jasnost si prizadevam, ker me gane, ker mi daje občutek, da sem se dotaknila nečesa temeljnega, jedra vsakega bitja in stvari, ne da bi me oviral slog. Čeravno ne verjamem v Boga, mi film ne more pomeniti nič drugega kot iskanje luči, kar je iskanje nevidnega.«
(Mia Hansen-Løve)