Danes je blagajna odprta od 15:45 do 21:30 (odpre se čez 03:11).
Na sporedu od 26. januarja 2016.

Volčja druščina The Wolfpack

Crystal Moselle / 2015 / 89 min / angleščina

Neverjetna zgodba o šestih bratih, ki so odraščali zaprti v stanovanju sredi Manhattna in svet spoznavali izključno skozi film. Pretresljiv in duhovit dokumentarec, ki daje misliti. Velika nagrade žirije na festivalu Sundance.

režija Crystal Moselle, fotografija Crystal Moselle, montaža Enat Sidi, glasba Danny Bensi, Saunder Jurriaans, Aska Matsumiya, produkcija Izabella Tzenkova, Crystal Moselle, Hunter Gray, Alex Orlovsky, nastopajo Bhagavan Angulo, Govinda Angulo, Jagadisa Angulo, Krsna Angulo, Mukunda Angulo, Narayana Angulo, Visnu Angulo, Susanne Angulo, Oscar Angulo, distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade Velika nagrada žirije za najboljši dokumentarec – Sundance. Najboljši celovečerni dokumentarec – Edinburg. Posebna omemba žirije v kategoriji Films on Art – New Horizons Wrocław. Nagrada Adrienne Shelley za odličnost v režiji – Nantucket. Posebna nagrada ustanoviteljev – Traverse City. San Francisco. DocAviv. Seattle. Sydney. Melbourne. Sarajevo. Rio de Janeiro. Stockholm. LIFFe.

IMDb Uradna stran

zgodba
Otroci družine Angulo so petnajst let živeli zaklenjeni v socialnem stanovanju sredi enega najgosteje poseljenih koščkov sveta. Oče jim je v strahu pred nevarnostmi velemesta prepovedal zapuščati dom, mama pa je na svoja pleča prevzela skrb za njihovo šolanje.

Dolga leta so živeli brez stika z zunanjo družbo, a so imeli nekaj drugega: zavidljivo zbirko filmov, skozi katere so gledali v svet in neutrudno preigravali svoje najljubše prizore. Nekega dne pa se uspe enemu izmed bratov skrivaj izmuzniti iz stanovanja in družinska dinamika se začne spreminjati.

Neverjetna zgodba o šestih bratih, ki so odraščali zaprti v stanovanju sredi Manhattna in svet spoznavali izključno skozi film. Pretresljiv in duhovit dokumentarec, ki daje misliti. Velika nagrada žirije na festivalu Sundance.

iz prve roke
»Nekega dne sem se sprehajala po Prvi aveniji in mimo mene so pritekli ti dolgolasi fantje. Vsi so bili v črnem, morda so bili oblečeni v like iz Steklih psov ali pa tudi ne, in nosili so sončna očala. Pritegnila me je njihova nenavadna energija. Instinktivno sem pohitela za njimi. Pri prehodu za pešce sem jih vprašala, ali so bratje, in pritrdili so mi. Vprašali so me, kaj počnem jaz, in povedala sem jim, da sem režiserka. Tako se je vse začelo. /…/ Začeli smo se družiti. Šele kasneje sem postopoma odkrila to neverjetno zgodbo. /…/ Bilo je srečno naključje, da sem na brate naletela ravno v prvem tednu, ko so začeli hoditi v svet. Počutila sem se skoraj, kot bi odkrila davno pozabljeno pleme, le da ni bilo z roba sveta, ampak z Manhattna. Ganili so me njihova odprtost, trdoživost in smisel za humor in med nami je zraslo zaupanje, ki je neponovljivo. /…/ Zdi se mi, da je na koncu to postala zgodba o njihovih prvih korakih v svet. Želela sem pokazati, kaj vse zdaj počnejo in v kaj se razvijajo /…/. Mislim, da je zgodba polna navdiha in da mnogo trenutkov ob koncu filma pokaže, da se ti fantje danes dobro znajdejo /…/.«
– Crystal Moselle

zanimivosti
Angulovi imajo tudi starejšo sestro Visnu s Turnerjevim sindromom. Družino je preživljala mama, ki je od države prejemala sredstva za šolanje otrok na domu. Bratje danes svobodno hodijo po svetu in iščejo svoje mesto v njem: Bhagavan je plesalec na konservatoriju za hip hop v New Yorku in inštruktor joge, Govinda dela kot asistent kamere pri različnih projektih in si želi postati direktor fotografije, Narayana dela za interesno skupino, ki se ukvarja z okoljskimi problemi, Mukunda kot asistent kamere, scenografije in rekviziter, postal pa bi rad režiser, najmlajša Krsna in Jagades pa si kot velika navdušenca nad rockom iz 80. let prizadevata narediti prve korake v svet glasbe. Krsna in Jagades sta si medtem tudi spremenila imeni v Glenn Hughes Reisenbichler in Eddie Vaughan Reisenbichler. Razen enega vsi bratje še vedno živijo skupaj v istem stanovanju, a v precej drugačni družinski dinamiki.

portret avtorice
Crystal Moselle je režiserka in producentka, ki živi in dela v New Yorku. V minulem desetletju se je ukvarjala predvsem s snemanjem kratkih filmov in videospotov. Med drugim je za New York Times posnela video serijo Something Big, Something Small, kot koproducentka pa je sodelovala tudi pri dokumentarnem filmu Excavating Taylor Mead (William A. Kirkley, 2005). Volčja druščina je njen celovečerni režijski prvenec.

kritike
»Morda bi pričakovali, da bo Volčja druščina spominjala na vajo iz antropologije, na klinično študijo, ki naj spodbudi veliko debato o razmerju med prirojenim in privzgojenim. A pri bratih Angulo je morda najbolj nenavadno to, kako normalni so videti. Daleč od tega, da bi bili disfunkcionalna, zaskrbljujoče neprilagojena banda; so bistri, ljubeznivi in, kar je najbolj presenetljivo, povsem sproščeni pred kamero.«
– Adam Woodward, Little White Lies

»Velik del zgodbe iz ozadja, ki jo nakazujeta nenavadna družinska zgodovina in zdelano stanovanje, bi lahko bil prikazan popolnoma dickensovsko /…/. Ni si težko zamisliti, kako bi bolj brezvesten režiser s pomočjo spretne montaže in zlovešče glasbene podlage iz tega materiala naredil znatno temačnejšo zgodbo. /…/ Dokumentarni film se rad pase na bedi tujih življenj, zato si človek prav oddahne, ko ugotovi, da Volčja druščina niti ne zamori niti ne ponuja poceni razvedrila, ampak to čudno zgodbo pripoveduje srčno in z velikodušnostjo.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»Volčja druščina se zgodbe loteva izključno skozi glasove svojih protagonistov /…/. Režiserkin alternativni pristop ponuja osupljivo doživetje, pri katerem zgodba ostaja ravno malo zunaj filmskega polja. Kljub kombiniranju posnetkov v slogu cinéma vérité in domačih videov, ki prikazujejo Angulove v njihovem stanovanju, je Volčja druščina še najbližje etnografskemu pripovedovanju, saj režiserka zgodbo podaja izključno v okvirih odnosa, ki ga do nje zavzemajo nastopajoči.«
– Eric Kohn, Indiewire

»Vse od dokumentarca Grey Gardens ni bilo filma, ki bi nam odprl vrata v tako čudaško, komajda še delujoče gospodinjstvo, in nam dovolil, da vanj zijamo brez zadržkov. In kot Grey Gardens je tudi to zgodba, kjer vsak odgovor le porodi nova vprašanja. /…/ Že dolgo nisem videl filma, ki bi s takšno nujnostjo pozival k refleksiji.«
– Jordan Hoffman, The Guardian

»Film na začetku sproža sila nelagodne občutke – kakor nam je nelagodno, če se znajdemo med tujci, in to čudaškimi tujci, sredi katerega koli prenatrpanega doma. Ne vemo, kakšne energije se utegnejo sprostiti in ali bi prisotnost kamere lahko zanetila kakšno neprijetno soočenje. Toda režiserkina naklonjenost do teh mladeničev suverene retorike vas počasi in z optimizmom pripelje v njihov svet surove domišljije, in tudi vi boste navijali, da bi svoja življenja dokončno vzeli v lastne roke.«
– Tim Robey, The Telegraph

»Crystal Moselle dovolj spoštuje svojih šest olikanih protagonistov, da jih ne slika zgolj kot žrtve. Ko teče beseda o njihovih okoliščinah in tesnobah, je očitno, da fantje premorejo dobro mero samozavedanja, kar je dobrodošel odklon od bolj brezvestnih filmov o čudakih. /…/ Kasneje vzniknejo tudi druge informacije o starših, a to ni toliko film o zijanju kot o gledanju – o moči filma kot sredstva bega pred resničnostjo in, precej dobesedno, tudi dejanskega pobega.«
– Nicolas Rapold, Film Comment

»Zgodba o odraščajočih fantih včasih frustrira s fragmentarnostjo informacij, ki jih dovaja preko neobdelanih videoposnetkov in diskretnega soundtracka, v katerem grozljivi podton prekinjajo trenutki vznesene vedrine. Šele ob koncu filma postane jasno, kako epsko in intimno zgodbo je razprla novopečena dokumentaristka Crystal Moselle.«
– Amy Taubin, Artforum

»Volčja druščina je fascinanten film, predvsem zaradi neverjetne naravne karizmatičnosti in sramežljive iskrenosti svojih protagonistov. /…/ Film premore ogromno mero humanizma, naše fascinacije z arhetipom ‘divjega otroka’ pa ne eksploatira preveč cinično.«
– Ana Jurc, MMC

»Življenje v nekakšnem domu-videoteki je otrokom ponujalo nenehno umetniško spodbudo; ne preseneča, da je eden najljubših avtorjev družine Angulo še en strastni filmožer, Quentin Tarantino.«
– Graham Fuller, Film Comment

»Ob filmu neizogibno razmišljamo, kako se ideja, ki se porodi nekomu, lahko sprevrže v svoje nasprotje. Otroci so sicer odraščali osvobojeni družbenih spon, zato pa so bili zaprti doma. Njihovo dojemanje sveta pa je bilo osnovano na strahu. Toda morda so se bratje prav zaradi družbe, ki so jo vsa ta leta dajali drug drugemu, znašli tudi v zunanjem svetu. Eden je plesalec na konservatoriji za hip-hop v New Yorku, drugi se ukvarja s snemanjem, tretji bi denimo rad postal režiser. Tako film, ki bi utegnil biti zelo pokroviteljski, izzveni kot zgodba o družini, ki je sicer prestala težko preizkušnjo, katere člani pa so, kakor ljudje na sploh, vsak na poti iskanja svojega mesta v svetu.«
– Tesa Drev, RA ARS

»Uganka, kaj je z Oscarjem Angulom, je v filmu protiutež prikupnosti, razumnosti, rahločutnosti in fotogeničnosti bratov. Kajti medtem ko nas oni s svojimi pojavami navdušujejo, je Oscarjeva pojavnost, v videno vcepljena prek nekaj pogovornih utrinkov in starih družinskih videoposnetkov, zlasti vir glodajočih vprašanj – o vsem od človeške zmožnosti živeti v orjaških pomotah do nič manj človeške zmožnosti tem pomotam surovo podrediti svoje najbližje. Volčja bratovščina je dober dokumentarec prav zato, ker nas, ne nazadnje s samo govorico kamere, prisili v ugibanje, kaj vse se skriva za okviri kadra.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Dancing Queen Dancing Queen

Aurora Gossé

nedelja, 14. 07. 2024 / 16:45 / Dvorana

Mina se noro zaljubi v slavnega plesalca in začne plesati. Ganljiv družinski plesni film o sledenju lastnim sanjam, o izvirnosti namesto popolnosti.

Joan Baez: Jaz sem hrušč Joan Baez: I Am a Noise

Miri Navasky, Maeve O’Boyle, Karen O’Connor

nedelja, 14. 07. 2024 / 17:45 / Mala dvorana

Intimen dokumentarni portret, v katerem legendarna pevka in aktivistka neobičajno odkrito spregovori o svojem življenju na odru in za njim.

Železni krempelj The Iron Claw

Sean Durkin

nedelja, 14. 07. 2024 / 19:00 / Dvorana

Tragična resnična zgodba o bratih Von Erich, ki so se v zgodnjih osemdesetih letih pod vodstvom gospodovalnega očeta zapisali med legende profesionalne rokoborbe.