zgodba
Leta 1961 je šestdesetletni taksist Kempton Bunton iz Narodne galerije v Londonu ukradel Goyev portret vojvode Wellingtona. To je bila prva (in ostaja edina) tatvina v zgodovini galerije. Kempton je poslal niz pisem, v katerih je v zameno za vračilo slike zahteval, da vlada vsem upokojencem zagotovi brezplačno televizijo. Šele petdeset let kasneje pa je prišla na dan vsa zgodba …
iz prve roke
»[Scenarista] Clive in Richard sta našla imenitno ravnotežje med zabavo in dejstvi. Scenarij se je bral kot kakšna velika komedija studiev Ealing iz šestdesetih let; tip filmov, nastalih v obdobju, ko se dogaja naša zgodba; političnih filmov o običajnih ljudeh, ki vstanejo in se postavijo po robu oblasti. Tako kot omenjene komedije je imel njun scenarij čudovit ton, bil je lahkoten, a s trenutki patosa in drame, pa tudi poln humorja. To je optimističen film, iz kina boste odšli s širokim nasmehom na obrazu – vsaj upam tako!«
– Roger Michell
kritike
»Kako očarljiv, navdihujoč in ganljiv film! Vojvoda je brezsramno sentimentalen in odločno staromoden v najboljšem pomenu besede: klasika, zgrajena v podobnem duhu kot filmi That Sinking Feeling, A Private Function ali pa komedije studia Ealing iz petdesetih let. V prejšnjih časih bi vlogo Kemptona odigrala Denholm Elliott ali Alastair Sim.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Michellov film nikakor ni naiven kot njegov protagonist. Vojvodo je tak užitek gledati prav zaradi drzno prefinjenih, filmsko kompleksnih prijemov v zgodbi, ki je po drugi strani prijazno majhna in zasnovana tako, da kar najbolj poskrbi za gledalčevo dobro razpoloženje. Retro uvodna špica; arhivski posnetki Anglije šestdesetih let; sijajni soundtrack, ki vključuje jazz, klasiko, sodobni pop in sentimentalne varietejske balade, nad katerimi sta se morda navduševala Kempton in Dolly; ter splošni pridih radožive britanske predrznosti prispevajo k temu, da film deluje, kot bi komedijo studiev Ealing premazali s sijajem komičnih klasik, kakršni sta Šarada (Charade) ali Kako ukradeš milijon (How to Steal a Million). /…/ Morda bo zvenelo kot medla hvala, vendar nikakor ni mišljeno tako: Vojvoda je ponosno staromodna, nadvse prijetna družinska zabava: vzemite s seboj svojo mamo in babico (ali pa babico koga drugega, če vaša ni na voljo) /…/.«
– Jessica Kiang, The Playlist
»Michellov film o resnični kraji Goyeve mojstrovine dokazuje, da vendarle še delajo takšne kot nekoč /…/. Buntonova neverjetna, a resnična misija ima nezgrešljiv pridih klasične caper komedije iz studiev Ealing – režiser Roger Michell ter scenarista Richard Bean in Clive Coleman pa so zgodbo čudovito priredili v film, ki se lahko kosa z najboljšimi med njimi. Vojvoda /…/ je prava redkost: komedija, ki ve, da se smisel za humor in družbena angažiranost nikakor ne izključujeta. Čeprav je Anglija, ki jo prikazuje, izginila že pred pol stoletja, film pronicljivo in ganljivo spregovori o naših razdvojenih časih – razmišlja, kako morajo institucije služiti javnosti, ki jih financira, ter se zavzame za ljudi, izključene zaradi razreda, geografije ali porekla. /…/ A čeprav se Vojvoda ne boji eksplicitnosti /…/, vas njegova subtilnost prav tako pogosto preseneti. Velika Britanija vendarle ni izgubila sposobnosti za ustvarjanje takšnih filmov; ves čas smo jo imeli skrito v zadnjem delu omare.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Vojvoda je zelo britanski film o resničnem ropu; kriminalka brez orožja, brez avtomobilskih pregonov, s pečenimi klobasami v yorkshirskem pudingu za večerjo ter Gracie Fields, ki v ozadju žvrgoli pesem z naslovom A Nice Cup of Tea. /…/ Če sumite, da je Vojvoda na prikupni in nostalgični strani filmskega spektra, imate morda prav. Toda gre za tako spretno narejen in visoko spoliran primerek prisrčnega eskapizma, da se mu je težko upreti. Vojvoda sodi v vrsto britanskih filmov z mednarodno privlačnostjo: častitljiva igralska zasedba, vedri ton, navdihujoča zgodba in hudomušna angleška ekscentričnost – tu je vse, kar mora biti. Udobno se naslonite /…/ in uživajte.«
– Nicholas Barber, IndieWire