Mansardno okno … pogled na ulico … in na oknu – tej večni alegoriji filmskega kadra – Miha Baloh. Tako se odpre Babičeva Veselica (1960), v kateri je Miha Baloh končno dobil priložnost, da pokaže, zakaj je tako samoumeven. To je bil prvi film, v katerem je imel glavno vlogo. Prvi film, ki ga je pilotiral. Film, ki ga je v nekem smislu formiral. Drugi igralci lahko rečejo, da so se jim odprla vrata v film – Balohu se je odprlo okno v film. Kamera se prilepi nanj – in ga ne spusti več. Le zakaj bi ga? Končno je našla sebi enakega. Z njim zleze v mansardno sobo, zelo primitivno, skromno, revno, utrujeno izbico, ki pa je v popolni rimi z razpadajočo, utrujeno, dotrajano, vegasto stavbo, v kateri se nahaja. Baloh, najmlajši slovenski filmski zvezdnik, stanuje v najstarejši slovenski stavbi. Vsaj tako se zdi.
Ko nam kamera razkaže njegovo sobo, se najbolj pomenljivo ustavi na mitraljezu, ki visi na steni – Baloh igra Aleša, kurirja v državni upravi, ki je invalid, brez ene roke. Izgubil jo je med II. svetovno vojno – tedaj je bil partizanski kurir. Film je bil posnet leta 1960, toda dogaja se nekaj let prej, na začetku petdesetih, ko so povojno deziluzijo intonirale replike à la »Oprostite, kje ste dobili meso?« in ko so se čez ulice stegovali transparenti à la »Naj živi oblast delovnega ljudstva«. Replike in parole izgledajo tako dotrajano kot Aleš, ki o tem novem svetu nima več nobenih iluzij. Deluje izgubljeno, osamljeno, zagrenjeno, asocialno, celo antisocialno. »Kam si se izgubil?« ga vpraša njegov nekdanji partizanski komandir. Njegov odgovor pove vse: »Tako redko koga srečam.« Tudi njega redko srečajo. Aleš izgleda kot človek, ki ga je težko srečati. Še sam sebe noče srečati.
Po ulicah, hodnikih, med ljudmi se giblje kot duh, kot fantom, ki je na avtopilotu. Stikov z ljudmi ne išče. Mizantrop, ki leze v senco. Povsod je osamljen, tako na veselici, ki jo priredijo v njegovem uradu, kot na partizanskem mitingu, na katerem se zberejo nekdanji borci. Ne vklopi se. Pije. Vse jemlje smrtno resno, brez distance. Nikoli ne ve, kaj je šala in kaj ne. »Nekam čuden si,« mu rečejo. Še več, imajo ga za mrtvega, a je še vedno živ. Počuti se kot roka, ki je nima.
Veselica, posneta po seriji petih enobejevskih filmov (Kala, Dobri stari pianino, Tri četrtine sonca, Akcija, X 25 javlja), v katerih so NOB vodili zelo čudni junaki (psica, govoreči pianino ipd.), je bila prelomna: to je bil prvi slovenski film, ki je izrazil skepso do povojne Slovenije, do »nove družbe«. In Miha Baloh je postal poster boy tega nezadovoljstva, tega pesimizma, tega razočaranja, te deziluzije. Slovenski filmi, posneti pred Veselico, so se dogajali med II. svetovno vojno (Na svoji zemlji, Trst, Trenutki odločitve, Dolina miru, Kala, Dobri stari pianino, X 25 javlja, Akcija) ali pred njo (Kekec, Jara gospoda, Tri zgodbe, Dobro morje), le redki pa so se dogajali po njej. In če so se že ravno dogajali po njej (Vesna, Svet na Kajžarju, Na čakaj na maj), so »novo družbo« prikazovali optimistično, evforično, razposajeno, juhejsko, kot veselico.
Veselica – črnovalovka pred črnim valom – je podvomila o tem, da je »nova družba« res veselica. Če vprašate Aleša, potem »nova družba«, za katero se je boril, ni izpolnila pričakovanj, še huje – povojna Slovenija ni izpolnila njegove žrtve, njegove izgubljene roke, njegove kastracije. Aleš ugotovi, kar so kasneje, po vrnitvi iz vietnamske vojne, ugotovili ameriški vojaki: da je ljudem povsem vseeno za heroje, ki so prelivali kri. Da jih v resnici sploh nočejo videti. Da jih le motijo.
– Marcel Štefančič, jr.
Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski: film je bil na sporedu od 11.11.1960 do 18.11.1960 in od 16.10.1961 do 18.10.1961.