Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:20 (odpre se čez 04:01).
Na sporedu od 4. avgusta 2016.

V senci žensk L'ombre des femmes

Philippe Garrel / Francija, Švica / 2015 / 73 min / francoščina

Philippe Garrel se v svojem značilnem slogu vrača s še eno intimno zgodbo iz vsakdanjega življenja, v kateri sooči ženski in moški pogled na ljubezen in prevaro.

režija Philippe Garrel, scenarij Jean-Claude Carrière, Caroline Deruas, Arlette Langmann, Philippe Garrel, fotografija Renato Berta, montaža François Gédigier, glasba Jean-Louis Aubert, produkcija Saïd Ben Saïd, Michel Merkt, igrajo Clotilde Courau, Stanislas Merhar, Lena Paugam, Louis Garrel (glas), distribucija v Sloveniji FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Otvoritveni film sekcije Štirinajst dni režiserjev, Cannes. Najboljša igralka – Festival evropskega filma, Sevilla. Najboljši film – Panorama evropskega filma, Atene. Nominacija za Lumièrovo nagrado za najboljšega režiserja in najboljšo igralko. Nominacija za nagrado Louisa Delluca. Busan. New York. Rotterdam. LIFFe.

IMDb

zgodba
Pierre in Manon živita v skromnem pariškem stanovanju. On je režiser nizkoproračunskih dokumentarcev, ona pa njegova ljubeča žena in zvesta pomočnica. »To ni žrtvovanje, ampak izbira,« pove Manon svoji skeptični materi. A ko se Pierre zaplete v afero z mlado pripravnico Elisabeth, se par znajde v vrtincu ljubosumja, prepirov in zamer, ki ogrozijo tako njuno ljubezensko kot delovno razmerje.

Philippe Garrel se v svojem značilnem slogu vrača s še eno intimno zgodbo iz vsakdanjega življenja, v kateri sooči ženski in moški pogled na ljubezen in prevaro.

zanimivosti
Da bi bil pogled na ljubezensko razmerje čim bolj uravnotežen, je Garrel k pisanju scenarija povabil dve ženski in enega moškega: ženske barve sta branili Arlette Langmann in režiserjeva žena Caroline Deruas, s katerima je sodeloval že pri Ljubosumju, Garrelu pa se je pridružil legendarni Jean-Claude Carrière, dolgoletni sodelavec Luisa Buñuela.

iz prve roke
»Ženska je izginila. Slaviš ljubezen, ki si jo čutil do nje. Poveličuješ svet in nežna čustva, ki so vaju povezovala. In ko to več ne zadošča, iščeš uteho v umetnosti in poskušaš z njeno pomočjo ljudem dokazati, da ljubezen obstaja in da te je zapustila prav zato, ker si jo izkusil. To so misli, iz katerih je nastal moj film. /…/ Tema filma je: ženski libido je ravno tako močan kot moški. Film V senci žensk po mojem mnenju govori o enakosti med moškimi in ženskami – kolikor lahko to filmski umetnosti uspe. To je pomenilo, da smo morali karseda podpreti ženski lik in se zoperstaviti moškemu: filmsko umetnost so zasnovali moški in oni so še vedno tisti, ki določajo naše predstave, naše načine gledanja in pripovedovanja /…/. V filmih ženske večinoma govorijo besede moških. /…/ Ko pri pisanju scenarija združim moške in ženske, dobim bolj dialektičen film. Bolj dialektičen v pogledu na človeško vrsto. Kot bi šlo za nekakšen notranji dokumentarec o moških in ženskah. /…/ Kljub temu pa je V senci žensk brez dvoma narejen s perspektive moškega – a moškega, ki si poskuša predstavljati, kako so stvari videti z ženskega stališča.«
– Philippe Garrel

portret avtorja
Philippe Garrel, rojen leta 1948 v Parizu, velja za večnega sopotnika francoskega novega vala in enega skritih zakladov francoske kinematografije. S svojimi vedno provokativnimi, intimnimi in formalno dovršenimi filmi je reden gost prestižnih filmskih festivalov, kakršna sta Cannes in Benetke. V šestdesetih letih se je filmsko udejstvoval kot član avantgardne francoske skupine Zanzibar, ki je senzibilnost in novo odkrite svoboščine novega vala križala z radikalno političnimi (levičarskimi) in avantgardnimi taktikami ter zato ostajala na obrobju kritiške prepoznave. Njegovi filmi so sestavljeni iz bežnih trenutkov vsakodnevne intime in odtujenosti, pri čemer sta ta dva motiva pogosto neločljivo prepletena.

Leta 1991 mu je film J’entends plus la guitar, posvečen njegovi nekdanji ljubezni, znameniti pevki Nico, prinesel srebrnega leva za najboljšo režijo v Cannesu, uspeh, ki ga je leta 2005 ponovil s filmom Navadna ljubimca (Les amants réguliers). Slednji je napol avtobiografska pripoved o zapravljenih iluzijah revolucionarnega leta 1968, pri kateri je režiser v glavno vlogo (samega sebe) postavil kar svojega sina Louisa. Ta je (tokrat v vlogi svojega deda, igralca Mauricea Garrela) nastopil tudi v Ljubosumju (La jalousie, 2013). Oba filma smo si lahko ogledali tudi v Kinodvoru.

kritike
»Ob Garrelovem zadnjem celovečercu lahko le zadovoljno dahnemo: nič novega, k sreči. Skozi zgodbo o pretežno konvencionalnem ljubezenskem trikotniku, s katero se Garrel brezkompromisno in neizprosno kritično loti moške samovšečnosti, čustvene plehkosti in manka samokritičnosti v ljubezenskem razmerju (ob tem pa nam že skoraj tradicionalno ponudi tudi tehtno razmišljanje o ljubezni, umetnosti, politiki in vojni med spoloma), nas avtor znova popelje v zase značilni svet poudarjene kontrastnosti, izrazite urbanosti, boemskih in radoživih likov ter časovne distance.«
Pogledi

»Garrel nas z romaneskno spretnostjo in osupljivo varčnostjo vodi skozi vse postaje dvoma, nezvestobe in obtoževanja – in nas odpelje tja, kamor je uspelo priti le redkim filmom.«
– Adrian Martin, Fandor

»Redki filmski ustvarjalci se potopijo v skrivnosti ljubezenskih razmerij na tako ganljiv način. /…/ Velik del Garrelovih filmov /…/ se dogaja onkraj časovnih okvirov. A teme, h katerim se vrača – ljubezen ter njeni vzponi in padci – so večne.« 
– Melissa Anderson, The Village Voice

»Ostro osredotočena romantična drama, ki izžareva pripovedno jedrnatost dobre kratke zgodbe ter razkriva lucidno spretnost režiserja, ki do popolnosti obvladuje medij. /…/ Skrajno osebno razglabljanje o življenju, politiki in vojni spolov.«
– Scott Foundas, Variety

»V senci žensk je tako kot drugi Garrelovi filmi /…/ razmišljujoča zgodba o ponesrečenem ljubezenskem trikotniku. A tisto, kar dela to najnovejšo epizodo v Garrelovi psevdo-avtobiografski sagi malce drugačno, je prispevek veteranskega scenarista Jean-Clauda Carrièra. Carrière, najbolj znan po sodelovanju pri nekaterih najpomembnejših poznih Buñuelovih scenarijih in Godardovem filmu Reši se, kdor se more /…/, vdahne Garrelovi značilni mešanici erotičnih zapletov in političnih obsesij lahkotnejši ton, ki mestoma celo meji na screwball komedijo.«
– Richard Porton, Cinema Scope

»Melanholična črno-bela fotografija, literarni glas pripovedovalca ter poglobljeno raziskovanje kaotičnih razmerij in zlomljenih src zlahka prikliče v spomin svet Érica Rohmerja in Françoisa Truffauta. A Garrel razbije nostalgično vzdušje, ko duševne muke poročenega para obrne v lahkoten in duhovit esej o dvojnih merilih v razmerju, v katerem moški mislijo, da se lahko izmažejo brez kazni, od žensk pa se pričakuje, da bodo le tiho trpele.«
– Allan Hunter, Screen Daily

»Garrel s spontanim klasicizmom in monumentalno držo ujame ustvarjalne in erotične strasti v visoko kontrastne črno-bele wide screen podobe.«
– Richard Brody, The New Yorker

»Ljubezen, življenje, film, resnica – V senci žensk zajame tako veliko v tako kratkem času. To je Philippe Garrel v vsem svojem bistvu.«
– Jeff Reichert, Reverse Shot

»Globoko občutena in z ironijo prežeta drama o nezvestobi. /…/ To je prvi film, ki ga je Garrel posnel v sodelovanju z veteranskim scenaristom in pogostim Buñuelovim sodelavcem Jean-Claudom Carrièrom. Zvita ironija, značilna za nekatere projekte Buñuela in Carrièra, se izkaže za dobrodošlo protiutež Garrelovi nagnjenosti k resnosti in zadržanosti.«  
– Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter

»Novi film Philippa Garrela je eden njegovih najlepših: prodre v samo bistvo čustev.«
– Jean-Sébastien Chauvin, Cahiers du Cinéma

»Revija Cahiers du cinéma je film V senci žensk uvrstila na tretje mesto najboljših filmov leta 2015 – in ni težko razumeti, zakaj. Film z navidezno lahkotnostjo pričara neminljivo, krhko lepoto; v rokah mojstra, kakršen je Garrel, celo tako trivialni prizori, kot je ženska, ki jemlje iz škatle električni grelnik vode, postanejo čarobni. /…/ V senci žensk je morda Garrelovo najlahkotnejše in najbolj optimistično delo doslej, kar pa ne pomeni, da je na kakršenkoli način banalno.«
– Ben Sachs, Cine-File

»Gre za film, pri katerem ni mogoče ničesar spremeniti, dodati ali odvzeti, da bi ga izboljšali. In to se ne zgodi tako pogosto!«
– Yann Tobin, Positif

»Ikonoklast in dolgoletni obstranec francoskega filma Philippe Garrel v tem čudovito moduliranem delu o vzponih in padcih boemskega življenja v bleščečem mestu našega sanjskega filmskega sveta obuja vrhunce novega vala šestdesetih let. Film, posnet v žareči črno-beli tehniki, nas ponese v Pariz Godardovega Živeti svoje življenje, Truffautovega Streljajte na pianista, Rivettovega Pariz je naš in Rohmerjevega V znamenju leva – v Pariz stranskih ulic, barov ter tesnih stanovanj, v katerih ljudje živijo in ljubijo – včasih bolj in včasih manj uspešno.«
– Piers Handling, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Film prekipeva od čustveno nabitega dialoga in zapletenih moralnih zadreg. Garrel mojstrsko kadrira številna soočenja in ponudi nekaj najbolj čustveno intenzivnih sekvenc svoje kariere. A kljub vsem opisanim srčnim bolečinam in neopravičljivemu vedenju je V senci žensk presenetljivo humoren film, ki najde ironijo v dvojnih merilih, s katerimi moški pogosto gledajo ženske, ter absurdnost v samouničujočih odločitvah, ki jih človek lahko sprejme celo, če se je zavezal bolj monogamnemu življenjskemu slogu. /…/ V Garrelovem svetu lahko celo najbolj preprosti gibi nosijo najbolj trajne pomene – nobeno naključje ni, da prihrani Pierrov en in edini nasmešek za vznemirljiv zaključni posnetek.« 
– Jordan Cronk, Reverse Shot

»Čudovito narejen črno-bel film, ki nas pahne v zgode in nezgode v življenju para; osupljivo in varljivo preprosto delo o resnici, lažeh in slepoti; impliciten portret življenja obubožanega umetnika: film V senci žensk združi najboljše sestavine edinstvenega in brezčasnega sloga francoskega režiserja Philippa Garrela /…/.« 
– Fabien Lemercier, Cineuropa

»Garrel je posnel komedijo, ki bi jo lahko primerjal z novim filmom Noaha Baumbacha While We’re Young – in to je zadnja asociacija, za katero bi pričakoval, da mi jo bo vzbudil eden njegovih filmov.«
– Ben Kenigsberg, rogerebert.com

»Nenavadno lahkoten film, skoraj Garrelova različica komedije Woodyja Allena.«
– Michael Sicinski, Letterboxd

»V senci žensk, črnobeli film, ki izgleda tako, kot da se dogaja leta 1960 (moški režira, ženska mu – iz “sence” – le asistira!), je moralka o moški paniki, o spiralnem zlomu moškega narcizma – o moškem, ki v grozi ugotovi, da izgublja moč, oblast in privilegije. Svoje nekdanje privilegije (predpravica do seksa, varanja, laganja ipd.) lahko uveljavlja le še skrivaj, ilegalno, tako da izgleda le še kot patetična karikatura – senca, če hočete – ilegalcev z razlogom, članov francoskega odporniškega gibanja, o katerih snema doku.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

LIFFe / Predpremiere

Izdajalec Il Traditore

Marco Bellocchio

petek, 15. 11. 2019 / 11:00 / Dvorana

Zgodnja osemdeseta. Med sicilijanskimi mafijskimi šefi divja vojna za nadzor nad trgovino s heroinom. Iz skrivališča v Braziliji mafijec Tommaso Buscetta opazuje, kako doma pobijajo njegove sorodnike, vedoč, da bo sam morda naslednji. Ko ga brazilska policija aretira in pošlje v Italijo, Buscetta sprejme odločitev, ki bo za vedno spremenila zgodovino mafije: srečal se bo s sodnikom Giovannijem Falconejem in prelomil prisego, ki jo je dal cosi nostri.

LIFFe / Kralji in kraljice

Gospodov glas Az Úr hangja

György Pálfi

petek, 15. 11. 2019 / 15:00 / Dvorana

Priznani madžarski režiser György Pálfi (Taksidermija) je za distopični celovečerec o temačni zgodovini neke družine našel navdih v istoimenskem kultnem romanu Stanislava Lema.

LIFFe / Predpremiere

Mleko Héraðið

Grímur Hákonarson

petek, 15. 11. 2019 / 17:30 / Dvorana

Zgodba o preprosti kmečki ženski, ki se zoperstavi krivicam in neenakopravnosti v prevladujoče moškem svetu, je tiha himna ženskemu pogumu, ki jo prevevata značilni islandska preprostost in iskrenost.