Danes je blagajna odprta od 14:00 do 21:15 (odprto še 04:35, tel: 01 239 22 17).
Na sporedu od 3. septembra 2013.

V hiši Dans la maison

François Ozon / Francija / 2012 / 105 min / podnapisi, francoščina / 15+

Francoski mojster satire François Ozon (Gospodinja, 8 žensk) je s pomočjo briljantne igralske ekipe zasnoval duhovit, igriv in napet film o čarih in skušnjavah pripovedovanja zgodb. Zanj je prejel najvišje priznanje v San Sebastiánu in nagrado FIPRESCI v Torontu.

režija François Ozon, scenarij François Ozon (svobodno prirejen po igri El chico de la última fila Juana Mayorge), fotografija Jérôme Almeras, montaža Laure Gardette, glasba Philippe Rombi, produkcija Eric in Nicolas Altmayer, igrajo Fabrice Luchini, Kristin Scott Thomas, Emmanuelle Seigner, Ernst Umhauer, distribucija v Sloveniji Continental film

festivali, nagrade Najboljši film, najboljši scenarij – San Sebastián 2012. Nagrada FIPRESCI – Toronto 2012. Lumièrova nagrada 2013 za najbolj obetavnega igralca (Umhauer). Posebna omemba žirije – ColCoa, Los Angeles 2013. Šest nominacij za nagrado cezar 2013, vključno z nagradama za najboljši film in režijo. Nominaciji za Gaudíjevo in Goyevo nagrado 2013 za najboljši evropski film. London 2012.

IMDb

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

zgodba
Srednješolski učitelj francoščine Germain je obupan nad nedomiselnimi nalogami svojih učencev – dokler ne prebere spisa fanta iz zadnje klopi. Navdušen nad pisateljskim darom šestnajstletnega Clauda, ki svoj navdih črpa iz skrivnega opazovanja sošolčeve hiše, sklene, da ga bo spodbujal. A meje med resničnostjo in fikcijo se kmalu začnejo podirati …

Francoski mojster satire François Ozon (Gospodinja, 8 žensk) je s pomočjo briljantne igralske ekipe zasnoval duhovit, igriv in napet film o čarih in skušnjavah pripovedovanja zgodb. Zanj je prejel najvišje priznanje v San Sebastiánu in nagrado FIPRESCI v Torontu.

iz prve roke
»Ponavadi so učenci tisti, ki se učijo od svojih učiteljev, tu pa učenje poteka v obeh smereh. Menjavanje resničnosti in fikcije se mi je zdelo kot nalašč za igrivo refleksijo o domišljiji in pripovedovanju. To so nekoliko teoretična vprašanja, a v scenariju so zelo živo prikazana. Razmerje med Germainom in Claudom je primer partnerstva, ki je bistvenega pomena za vsak ustvarjalni proces: tisti med urednikom in pisateljem, med producentom in režiserjem, celo med bralcem in pisateljem oziroma med občinstvom in režiserjem. V igri [El chico de la última fila] sem videl priložnost, kako na posreden način spregovoriti o svojem delu, filmski umetnosti, virih navdiha, o vlogi ustvarjalca in gledalca. /…/ Scenarij je zgrajen tako, da spodbuja gledalčevo sodelovanje, da ga vplete v zgodbo, da vzdrami njegovo domišljijo. V zgodbi so luknje, prehodi med fikcijo in resničnostjo so vse bolj zabrisani. /…/ Družino v svojih filmih pogosto uničim, tu pa družinski klan deluje kot centrifugalna sila, ki svoje člane povezuje, tujce pa odganja. Ta družina je samozadostna, v njej ni prostora za druge, in to se mi zdi obenem lepo in pošastno. /…/ Mislim, da sem zelo podoben liku v filmu. Ne bom rekel, da imam raje fikcijo kot resničnost, a zdi se mi, da potrebujem fikcijo, potrebujem umetnost, da bi zbežal pred resničnostjo. /…/ Umetnost nas naredi dovzetne za lepoto. Mislim, da nam pomaga preživeti, pomaga nam razumeti življenje.«
– François Ozon, režiser in scenarist

»Ne morem si predstavljati, da bi zavrnil tako bogat in napet scenarij. Končno nekaj novega, a ne abstraktnega, nekaj, kar je prijetno brati, je ambiciozno, a se ne spušča v psihologijo. /…/ Film nas zmede, a namesto da bi se nam zdel hladen in nerazumljiv, nam vzbuja prijetne občutke. V določenem trenutku ne vemo več, ali smo v spisu ali v resničnosti, in prav vseeno nam je. /…/ Na misel mi pride le ena beseda: triumf.«
– Fabrice Luchini, igralec

portret avtorja
François Ozon (1967, Pariz) je diplomiral iz filmske režije na sloviti pariški filmski šoli La Fémis. Sprva je snemal kratke in dokumentarne filme, leta 1998 pa se je s celovečernim prvencem Sitcom uvrstil na program festivala v Cannesu. Film razume kot kompleksno in zahtevno umetnost, s svojimi zgodbami pa vztrajno in pogumno kuka v skrivne kotičke človeške psihologije, ki jih na velikem platnu sicer ne vidimo pogosto. Redka kombinacija humorja, rahločutnosti in psihološkega vpogleda mu je kmalu prinesla mednarodno slavo ter ga uveljavila kot enega najbolj drznih in izvirnih francoskih režiserjev, ki jim niso tuje občutljive tematike, npr. incest, umor, seksualnost, samomor in sadomazohizem, pa tudi poigravanje z različnimi žanri – psihološko dramo, komedijo, družinsko dramo, kriminalko, grozljivko in pravljico. V Sloveniji smo si na velikih platnih v redni distribuciji lahko ogledali njegovo tragikomedijo Hladne kaplje na vroče kamne (Gouttes d’eau sur pierres brûlantes, 2000), muzikal 8 žensk (8 femmes, 2002), kriminalko Bazen (Swimming Pool, 2003), duhovit in dramatičen eksces magičnega realizma Ricky (2009) ter bulvarsko komedijo s Catherine Deneuve in Gérardom Depardieujem Gospodinja (Potiche, 2010). Režiserjev najnovejši film Jeune & jolie je bil premierno prikazan na letošnjem festivalu v Cannesu.

kritike
» /…/ izvrstno, vznemirljivo in neustavljivo privlačno razkritje pisateljskega ustvarjalnega procesa in disfunkcij srednjega razreda. Filmu, ki bi lahko obveljal za Ozonovo najbolj dovršeno in nepredvidljivo delo doslej, življenje med drugim vdahneta suh humor in zgodba, polna ugank. /…/ Film tako kot Bazen obravnava pisateljski ustvarjalni proces ter odnos med resničnostjo in fikcijo, a je hkrati globlji, bolj bogat in bolj temačen. In zelo zabaven.«
– Doris Toumarkine, Film Journal International

»Z osmozo med starim Françoisom in novim Ozonom je nastal njegov najboljši film doslej, vznemirjujoča in subtilna mala mojstrovina. Film, ki očara, preseneti, navduši.«
– Pierre Murat, Télérama

»V hiši s satiro prikazuje ustvarjalni proces ter škodo, ki jo ta lahko prizadene umetniku in njegovi okolici.«
– Jared Eisenstat, Film Comment

»Diabolična komedija Françoisa Ozona je eden najboljših filmov leta /…/. Resno razglabljanje o moči in namenih pripovedovanja zgodb ter hkrati pregrešen užitek.«
– Stephen Holden, The New York Times

»François Ozon je ustvaril svoj najboljši postmoderni hitchcockovski film. /…/ V hiši je očarljiv primer samokritike in obenem koktejl, narejen iz enega deleža Sence dvoma (Shadow of a Doubt), enega deleža Dvoriščnega okna (Rear Window) in dveh deležev Jacquesa Derridaja: ne gre toliko za triler kot za njegovo igrivo dekonstrukcijo, z zgradbo, ki likom omogoča, da komentirajo svojo vlogo v zgodbi. /…/ V hiši je nekakšna detektivka, a uganka, ki jo skuša razvozlati, je mnogo bolj zapletena od vprašanja, kaj žene Clauda – ugotoviti skuša namreč, zakaj nas voajerizem in razkrivanje skrivnosti tako navdušujeta. In spotoma navduši tudi nas.«
– Zachary Wigon, Village Voice

»V hiši združuje humor, dramo, pa tudi lahkotno filozofsko študijo o umetnosti pripovedovanja ter o odnosu med fikcijo in resničnostjo, med avtorjem in bralcem. Gre za prepričljiv in dobro narejen film, ki v enaki meri zabava kot spodbuja k razmišljanju.«
– Boyd Van Hoeij, IndieWIRE

»Hitchcock, De Palma, Pasolini – François Ozon se pri tem voajerističnem, pohujšljivem in zelo vznemirjujočem trilerju napaja pri največjih. Eno njegovih najboljših del.«
– Mélissa Blanco, Ecran Large

»Želeli boste, da se zgodba ne bi nikoli končala.«
– Betsy Sharkey, Los Angeles Times

»Če karkoli, se ta film zdi kulminacija vseh režiserjevih obsesij – film, ki združuje kriminalko, pogled v proces ustvarjanja, generacijski spopad, slo po spolnosti in medrazredni prepad z vpogledom v psihologijo. Manjka le petje protagonistov. Ne boste ga pogrešali. Pred sabo imate enega najboljših trilerjev leta.«
–  Peter Zupanc, TV Okno, Primorske novice

»Ampak, prikazujoč mešanje pisateljske fikcije in življenjske resničnosti tudi tako, da na prizorišču fikcije včasih nastopi poleg njenega avtorja celo njegov bralec (profesor), je to predvsem večplastna groteska o tem, kako na življenjsko resničnost lahko vpliva ustvarjanje umetniške fikcije – celo usodno?«
– Uroš Smasek, Večer

»Film V hiši Françoisa Ozona lahko gledamo kot zgodbo o nadarjenem in zlobnem fantu, ki dobesedno vdira v življenja drugih, ali kot alegorijo ustvarjalnosti. Lahko ga doživimo kot film o dozorevanju enega lika ali propadu drugega. Gre tudi za voajerizem in živeti svoje življenje skozi življenja drugih. Tu je še razredna zavist. /…/ Film govori o diskretnem šarmu buržoazije in njegova pohvala tega življenjskega sloga je morda edina prvina filma, ki ni mišljena ironično.«
– Andrej Gustinčič, MMC RTV SLO

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Bolečina in slava Dolor y gloria

Pedro Almodóvar

ponedeljek, 16. 09. 2019 / 15:00 / Dvorana

Najnovejši film španskega mojstra Pedra Almodóvarja je duhovita, čutna in ganljiva avtobiografska oda filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca na letošnjem Cannesu.

Igor in Rosa Rosa

Katja Colja

ponedeljek, 16. 09. 2019 / 17:15 / Dvorana

Celovečerni prvenec režiserke Katje Colja z Borisom Cavazzo in Lunetto Savino v glavnih vlogah je intimna drama o dolgoletni ljubezni, ki je postavljena na preizkušnjo. Je tudi zgodba o mejah in njihovem preseganju: o mejah med državami, ljudmi, generacijami, med dušo in telesom, med razumom in čustvi.

Zadnjič

112 Den skyldige

Gustav Möller

ponedeljek, 16. 09. 2019 / 21:15 / Dvorana

Eden najbolj nagrajevanih prvencev lanskega leta; minimalističen danski krimič, kjer ima policist v napeti tekmi s časom na voljo le eno orodje: telefon.