Film je bil nagrajen s posebno omembo žirije v Cannesu, predvajali pa so ga tudi na Ljubljanskem filmskem festivalu.
iz prve roke
»Če je Palestina v mojih prejšnjih filmih delovala kot nekakšen mikrokozmos sveta, pa skušam v svojem novem filmu svet prikazati kot mikrokozmos Palestine. To morajo biti nebesa opisuje prizore iz vsakdanjega življenja ljudi z različnih koncev sveta, ki živijo v ozračju globalnih geopolitičnih napetosti. Nasilje, ki izbruhne v enem kraju, je povsem podobno tistemu, ki ga opazujemo nekje drugje. Podobe in zvoke tega nasilja oziroma napetosti najdemo v vseh svetovnih središčih in ne več le v odmaknjenih kotičkih sveta. Vsa letališča in nakupovalni centri imajo nadzorne točke. Policijskih siren in varnostnih alarmov ne slišimo več le občasno, ampak se oglašajo neprestano. Namesto da bi prikazoval ‘veliko sliko’, s katero nas pitajo mediji in ki je polna posploševanj, prikrivanj in laži, se v filmu To morajo biti nebesa osredotočam na banalne, neobičajne trenutke; prizore, ki po navadi ostajajo zunaj kadra. Zanima me tisto, kar je intimno, nežno in ganljivo. Človeške, osebne zgodbe, s katerimi se lahko poistovetimo in ki sprožajo vprašanja ter vzbujajo upanje.«
– Elia Suleiman
kritike
»Nadvse zabaven in (samo)ironičen film To morajo biti nebesa se loti absurdov samih Palestincev, njihove kulture in družbe ter tega, kako jih (zgolj skozi politično optiko) sprejema zahodni svet. Čeprav se smejimo, z njimi trpimo in čutimo pod površjem tleče nelagodje, ujetost in nesmisel. In prav s tem dajemo vrednost človeškemu, osebnemu znotraj političnega vprašanja par excellence.«
– Žiga Brdnik, Večer
