Danes je blagajna odprta od 09:00 do 20:30 (odprto še 09:08, tel: 01 239 22 17).
od 19. januarja 2022

Telesce Piccolo corpo

Laura Samani / Italija, Slovenija, Francija / 2021 / 89 min / furlanščina, italijanščina, slovenščina

Prvenec Laure Samani, obarvan z magičnim realizmom in postavljen na kruto furlansko podeželje z začetka 20. stoletja, je svetovno premiero doživel v prestižni sekciji Teden kritike v Cannesu, s Festivala slovenskega filma pa odnesel vesni za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in fotografijo.

režija Laura Samani, scenarij Laura Samani, Marco Borromei, Elisa Dondi, fotografija Mitja Ličen, montaža Chiara Dainese, glasba Fredrika Stahl, zvok Luca Bertolin, Riccardo Spagnol, Nathalie Vidal, producenta Nadia Trevisan, Alberto Fasulo, produkcija Nefertiti Film, Rai Cinema, koproducenta Danijel Hočevar, Thomas Lambert, koprodukcija Vertigo, Tomsa-Films, v sodelovanju z Viba film, igrajo Celeste Cescutti, Ondina Quadri, Marco Geromin, Giacomina Dereani, Anna Pia Bernardis, Angelo Mattiussi, Luca Sera, Teresa Cappellari, Marzia Corinna Mainardis, Marisa Rupil, Ivo Ban, distribucija Vertigo

festivali, nagrade Teden kritike, Cannes (svetovna premiera); FSF Portorož (vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in za najboljšo fotografijo); Liffe (nagrada FIPRESCI); Solun (najboljši celovečerec v sekciji Meet the Neighbours); London (častna omemba v sekciji prvencev); Sevilla (nagrada občinstva); Kairo (posebna nagrada žirije); Toronto; Busan; Sarajevo

IMDb Baza slovenskih filmov

Fotografije

zgodba
Nekega zimskega dne na začetku 20. stoletja v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje v predpeklu, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zaboj s hčerkinim trupelcem in se poda na dolgo, upanja polno pot proti čudežnemu kraju …

iz prve roke
»Če stvari nimajo imena, ne obstajajo. Agata je junakinja, ki se zoperstavi ustaljenemu redu svojega časa. Zapovedim družbe se upre v imenu nenapisanega zakona, ki je veliko bolj skrivnosten in nedoumljiv: absolutna ljubezen. Njena neizmerna želja je, da bi hčerki dala ime in jo spustila od sebe, ko postaneta dve ločeni bitji. Agatino potovanje v svetišče je postopno spuščanje v podzemlje, pot, ki jo pripelje do presenetljivega odkritja, da je meja med življenjem in smrtjo, resničnostjo in magijo zelo tanka in nejasna. /…/ Film sem umestila v svojo domovino, /…/ a mislim, da so zgodbe povsod enake. Snemala sem kronološko in tako prepotovala isto pot kot Agata – od lagune Caorleja in Bibioneja do karnijskih in trbiških gora. Film je rasel z nami in mi z njim. Med iskanjem krajev sem spoznala ljudi, ki so postali liki v filmu, ali pa morda obratno, enega pač ne moreš ločiti od drugega. Skoraj vso igralsko zasedbo sestavljajo ljudje, ki niso še nikoli igrali, včasih nastopijo kar cele družine. Tudi zato sem se – poleg želje po obuditvi jezikovne resnice tistega časa – odločila snemati v beneškem in furlanskem narečju, /…/ saj sem hotela ljudem omogočiti čim bolj naravno izražanje. Proces vsiljevanja standardizirane italijanščine, ki se je začel v drugi polovici 19. stoletja in se nadaljeval v času fašizma – politična operacija za vzpostavitev nadzora nad ozemljem in vzrok za veliko kulturno osiromašenje –, na srečo ni uspel povsem uničiti raznolikosti narečij. Zame je narečje dragocena in pogosto ganljiva obogatitev: v furlanščini na primer otroku rečejo ‘frut’, ker je otrok pač plod svojih staršev. /…/ V filmu Telesce boga ne bomo našli v čudežih ali molitvah, pa tudi ne v dogmi, ki posmrtno življenje deli na raj, pekel in predpekel. Bog je nekje drugje: v Linceju, ki ne verjame v nič in se ga zato izhodiščna ideja o čudežu ne dotakne; v Agati, ki uporabi svojo jezo, da bi znova začrtala meje mogočega; in v odnosu med tema dvema osamljenima življenjema, ki vsaj za trenutek postaneta manj boleči. /…/ Upam, da bo film ustvaril prostor za nadaljnjo izmenjavo mnenj, brez utvar, da je mogoče najti absolutne odgovore, in da bomo lahko skupaj živeli v dvomu.«
– Laura Samani

portret avtorice
Laura Samani se je rodila leta 1989 v Trstu. Po diplomi iz filozofije in književnosti na Univerzi v Pizi je študirala režijo v rimskem Centro sperimentale di cinematografia. Njen diplomski kratkometražec La santa che dorme je bil premierno prikazan leta 2016 v programu Cinéfondation filmskega festivala v Cannesu, kasneje pa prejel številne mednarodne nagrade. Telesce je režiserkin prvi celovečerec.

kritike
»Telesce Laure Samani ima v sebi čarobnost kratke zgodbe Itala Calvina. Gre za ljudsko pripoved, ki pa privzame značaj vesterna, ko si Agata oprta malo krsto in se odpravi na epsko potovanje v gore na severu. In to še zdaleč ni zadnji odmev Sergia Corbuccija, ki ga bomo opazili. /…/ Laura Samani je s Telescem ustvarila delo velike zrelosti in moči. Film govori o osebni žalosti, ki postopoma, korak za korakom, dobiva mitsko razsežnost. Pred nami je velik talent, na katerega velja biti pozoren.«
– John Bleasdale, CineVue

»Glavni igralki poskrbita za močna in nadvse prepričljiva igralska nastopa, medtem ko Ličnove posnetke iz roke zaznamujeta groba lepota ter neposrednost, ki odraža pokrajino in odsotnost sodobnih pritiklin v zgodbi. To je neodvisno filmsko ustvarjanje v svoji najbolj drzni, domiselni in filozofsko ambiciozni obliki; film, ki premošča prepad med materialnim in duhovnim.«
– Diana Sanchez, Mednarodni filmski festival v Torontu

»V vse bolj sterilnem svetu italijanske kinematografije si Laura Samani upa razmišljati o telesu, pa naj bo živo in utripajoče ali mrtvo. /…/ Mar ni v svetu, ki vse bolj izgublja stik s snovnim, ena od nalog filmske umetnosti ohraniti /…/ nujnost pogleda, morda edini možni odziv na težnje sodobnosti? Telesce se ne ustraši temnih noči, ne boji se soočiti s predorom, iz katerega še nihče ni prišel živ, pač pa pogumno kljubuje naturalizmu in postavi pod vprašaj domnevno objektivnost resničnosti. V vodnih globinah, le hip pred mrzlo smrtjo, Laura Samani še uspe najti toplino človeka, ki je vse svoje žalovanje preživel v sanjah. Tam doli, spogledujoč se z Vigojevim onirizmom, režiserka znova najde življenje in s tem tudi film.«
– Raffaele Meale, Quinlan

»Telesce je prepojeno z rustikalno liriko, občasno prevzame tudi magičnorealistične konture, predvsem pa je podrejeno pristnemu okolju Furlanije, vključno z močnim dialektom, ki je v drugi polovici 19. stoletja kljuboval standardizaciji italijanskega jezika.«
– Simon Popek, Dnevnik

»Zaradi presenetljivih zasukov in trenutkov pristnega suspenza bi Telesce zlahka zamenjali za triler, vendar mu zamišljeni ton, temačno in skrivnostno vzdušje ter spretno odmerjeni tempo dajejo značaj gotske pravljice. Film odlično izkoristi pokrajino Furlanije-Julijske krajine in je na trenutke prav osupljivo lep. Nadvse zanimiv in izjemno suveren prvenec.«
– Adrian Wootton, Londonski filmski festival

»Telesce je Film, katerega poezije in radikalnosti ni mogoče ločiti od geografskega, kulturnega in jezikovnega ozemlja, ki ju napaja.«
– Valerio Sammarco, La Rivista del Cinematografo

»Avtentično in na izročilu prednikov osnovano, toda hkrati sodobno filmsko zgodbo univerzalnega pomena Laura Samani upodobi z brezkompromisno estetiko in globokim občutjem, da so čudeži mogoči.«
– utemeljitev nagrade FIPRESCI na Liffu

»Ljudje, ki jih srečuje in ki si jo skušajo podrediti, je ne ustavijo: njena vera je transformativna, odisejada njenega opolnomočenja izgleda kot digresija Dantejeve Božanske komedije, narava – od rek in hribov do gozdov in jam – se postavi na njeno stran (ja, na stran ženske), protinaravno in nerazumljivo delujejo mizoginične, ‘srednjeveške’, patriarhalne vrednote, nebinarnost postane ekstatični bonus, vraže, miti, folklora in fake news pa dobijo revolucionarni potencial. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

zanimivosti
Temeljna nit zgodbe – materin boj za odrešitev hčerkine duše – nedvomno izhaja iz katoliške predstave o nekrščenih otrocih, obsojenih na večno bivanje v predpeklu. A če ima katoliška doktrina v filmu vlogo sprožilca dogajanja, lahko v njem prepoznamo tudi mnoga nekrščanska verovanja; ta zaznamujejo vedenja in prakse ljudi, ki jih protagonistka na poti srečuje – tako tista članov njene skupnosti kot tudi drugih, ki jih sreča na svojem potovanju, potem ko zapusti domačo vas.

Od razsvetljenstva dalje, predvsem pa z industrializacijo in urbanizacijo ter posledično spremenjenimi družbeno-ekonomskimi odnosi, so ta verovanja v Evropi večinoma začela izgubljati dominantno vlogo v življenjih ljudi. A marsikje, zlasti na ruralnih območjih, so živela dalje še dolgo v 20. stoletje, in ponekod živijo še danes. Zato ni nenavadno, da so zaznamovala tudi življenja ljudi v filmski zgodbi, postavljeni v Italijo na začetku 20. stoletja.

Katoliška predstava o dušah umrlih, ki so zaradi takšnega ali drugačnega razloga obsojene na večno bivanje v predpeklu, je deloma prekrila verovanja o posmrtnem življenju duš, ki izhajajo iz mnogo starejše (indo)evropske tradicije in jih najdemo tudi na območjih, kjer katoliška vera ni razširjena. Po teh tradicijskih predstavah se smrt v temelju deli na dobro in slabo. Ideja o »dobri« smrti je v slovanskih jezikih sicer implicitna že v sami besedi »smrt«, ki izhaja iz indoevropskega korena v pomenu »smrt« ter predpone v pomenu »dober« ali »svoj«. Umreti naj bi torej pomenilo umreti »dobre«, »svoje« smrti – smrti, ki je naravna, nenasilna, do katere pride v starejših letih, ko je človekova življenjska moč že izčrpana, doma, med bližnjimi sorodniki, ki poskrbijo za pravilno izvedene obsmrtne obrede, najbolje jeseni ali pozimi in ponoči, ko naj bi bila po verovanjih vrata med svetovoma živih in mrtvih odprta in tako prehod duše na oni svet olajšan. Koncept dobre oz. slabe smrti je tesno povezan s predstavo o čistih in nečistih umrlih. Za ljudi, ki so umrli dobre, tj. svoje smrti, se je verjelo, da bodo varno prišli na drugi svet in tako postali spoštovani predniki, ki bodo z onega sveta pomagali živim, ti pa bodo v zameno zanje molili, jim darovali, obiskovali njihove grobove itd. Na drugi strani je pokojnike, ki so umrli ne-svoje smrti, čakala zelo drugačna usoda. Zanje je veljalo, da bodo postali nečisti umrli, katerih duše ne bodo mogle priti na drugi svet in bodo zato obsojene na večno bivanje v vmesnem prostoru med svetovoma živih in mrtvih. Teh umrlih so se ljudje bali, saj so se prikazovali nepričakovano in jih plašili, zato so verjeli, da lahko povzročajo nesrečo ali škodo. Zanje se je v slovenski folklori pod vplivom krščanstva marsikje uveljavil izraz »vicane duše«.

Za nečiste umrle so tako veljali vsi tisti, katerih življenje so nasilno prekinili drugi ali sami, pa tudi na splošno vsi, ki so umrli prezgodaj in tako niso uspeli do konca izživeti življenja, na primer umrle porodnice, ljudje, ki jih je zadela strela, itd. V to kategorijo sodijo tudi tisti, ki so imeli v času življenja stik z onstranskimi silami ali pa pred smrtjo niso dokončno prekinili odnosa z živimi, na katere so jih, na primer, še po smrti vezale neizpolnjene obljube ali neodplačani dolgovi. Pomembno kategorijo nečistih umrlih sestavljajo tudi ljudje, ki med umiranjem in po smrti niso bili deležni pravilnih obsmrtnih obredov (pogosto tujci, ki so umrli v tujem okolju, kjer njihovi sorodniki niso mogli poskrbeti zanje), ali pa so umrli z nedefiniranim družbenim statusom. To so bili lahko neporočeni (ki so jih v upanju, da bi takšno njihovo usodo preprečili, pogosto simbolno poročili po smrti), pa tudi otroci, ki so umrli, ne da bi bili na tak ali drugačen način simbolno sprejeti v skupnost. Tako kot otroci, ki so umrli brez krsta, tudi ti otroci niso imeli pravega pogreba, ampak so jih zakopali pod ogrado, pod kakšno drevo na posestvu, v gozdu ipd. – podobno kot se je zgodilo s truplom nekrščene mrtvorojene hčerke protagonistke filma.

Na metaforični oziroma simbolni ravni se v filmu spretno prepletajo še mnoga druga tradicijska verovanja; ker na tem mestu ni mogoče obravnavati vseh, naj omenim zgolj nekatera. Rudnik, jama oziroma votlina v gori, skozi katero mora protagonistka na svoji poti do svetišča, imajo v tradicijskih predstavah pogosto konotacijo onstranstva, prostora, kamor gredo duše po smrti. Frazem »vstopiti v gorsko votlino« v nekaterih jezikih tudi dobesedno pomeni »umreti«. Folklora mnogih evropskih ljudstev tako pozna pripovedi o vhodu na oni svet skozi jamo ali votlino – morda se spomnimo le na Jurčičevo pripoved o jami, po kateri se pride na drugi svet, ki jo je slišal pripovedovati v času svojega otroštva na Dolenjskem. Natiranje obraza protagonistke in njenega spremljevalca s pepelom pred vstopom v goro, ki ga lahko vidimo v filmu, je lucidno usklajeno s temi predstavami – ob vstopu v oni svet se je treba zakriti, da te umrli ne bi prepoznali kot tujca, vsiljivca iz sveta živih, in se ti maščevali.

Ker po evropskih tradicijskih verovanjih vsako novo življenje prihaja iz sveta mrtvih, so votline v gorah in jame kot lokacije onstranstva pogosto razumljene tudi kot maternice, od koder se na naš svet v večnem krogotoku rojevanja in smrti utelešajo nove duše in spet vračajo vanje. Pokopi umrlih v votlinah in jamah so tako razumljeni kot vrnitev umrlega nazaj v maternico zemljo, kjer ostaja v svetu mrtvih, dokler se njegova duša ponovno ne utelesi v maternici ženske, se iz nje rodi ter se zatem ob smrti spet vrne v grob (jamo) kot zemeljsko maternico. Ta verovanja kažejo tudi na tesno semantično povezavo med grobom (onstranstvom) in maternico, pri čemer je vloga ženske vloga mediatorke med svetovoma živih in mrtvih.

Še pogosteje kot votline in jame ima v tradicijskih kulturah konotacijo onstranstva vodna površina. V mnogih mitologijah po svetu – spomnimo se samo na morda najbolj znan grški mit o Haronu, ki s čolnom preko reke prevaža umrle na oni svet – ter evropskih folklornih pripovedkah je voda, pa naj je to morje, reka ali jezero, tista, ki ima vlogo meje med svetovoma živih in mrtvih. Protagonistkino vožnjo v čolnu po jezeru, tako kot že pred tem prehod skozi gorsko votlino-rudnik, lahko v skladu s temi predstavami morda razumemo tudi kot njeno simbolno pot na oni svet, njeno potopitev v jezero pa kot njen dokončni vstop vanj.

Podobno kot velja za gorske votline, se po tradicijskih verovanjih duše umrlih nahajajo tudi v onstranskih vodah, ki se simbolno enačijo z materničnimi vodami. Plodovnica, iz katere se rojevajo otroci, ima tako konotacijo onstranskih vodnih območij, iz katerih se na ta svet utelešajo nove duše. Ta predstava o cikličnem prehajanju duš iz onstranskih voda na ta svet in njihovem vračanju nazaj vanje ob smrti končno vzpostavlja tudi narativni krog filma: medtem ko v prvem kadru protagonistkin obredni vstop v morje napove njen porod in rojstvo otroka, njena smrt in ponovna združitev z mrtvo hčerko v morju v zadnjem kadru simbolno zaokrožita (življenjsko) pot junakinje in njene hčerke.
– prof. dr. Mirjana Mencej

petek, 21. 01. 2022

Pogovor z režiserko Lauro Samani po filmu Telesce

Na premieri svojega režijskega prvenca Telesce nas je obiskala režiserka Laura Samani. Po ogledu filma se je obiskovalcem predstavil tudi slovenski del ekipe, posnetku pogovora z režiserko pa lahko prisluhnete spodaj.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Spencer Spencer

Pablo Larraín

sreda, 25. 05. 2022 / 15:00 / Dvorana

Težko pričakovani film Pabla Larraína (Jackie) s Kristen Stewart v vlogi princese Diane si zamišlja, kaj se je dogajalo tistega usodnega božiča, ko se je princeska odločila, da bo pravljico končala po svoje.

Dej no C’mon C’mon

Mike Mills

sreda, 25. 05. 2022 / 18:00 / Dvorana

Režiser, navdihnjen z lastno izkušnjo starševstva, pripoveduje intimno zgodbo o vezeh med odraslimi in otroki. Dej no je čudovito posnet, topel film, ki prisluhne in začuti utrip našega časa.

Antigona - Kako si upamo! Antigona - Kako si upamo!

Jani Sever

sreda, 25. 05. 2022 / 19:30 / Mala dvorana

Dokumentarno-igrani film po motivih drame Slavoja Žižka Trojno življenje Antigone. Dobitnik vesne za najboljši dokumentarec na Festivalu slovenskega filma.