zgodba
Brazilija, 1977. Marcelo, tehnološki strokovnjak v zgodnjih štiridesetih, je na begu. V upanju, da se bo lahko spet združil s svojim sinom, v času karnevala odpotuje v Recife, vendar kmalu ugotovi, da mesto še zdaleč ni varno zatočišče, kakršnega je iskal.
iz prve roke
»Če bi snemal film o letu 1877, bi bil postopek raziskovanja povsem drugačen. Toda dobro se spomnim vonjev leta 1977, spomnim se teksture tistega časa, vzdušja v Braziliji … Minilo je petdeset let in veliko se je spremenilo, a ironično je, da imamo v zadnjih desetih letih občutek, kot da smo se – v smislu obnašanja družbe – vrnili v preteklost. V Braziliji, zdaj pa tudi v ZDA, smo priča nekakšnemu gledališču absurda. Na videz se izvršuje pravica, v resnici pa gre samo za njeno uprizarjanje, kot v kakšni gledališki predstavi. In to je zares strašljivo. /…/
Vsakič, ko sem ljudem povedal, da bo film postavljen v leto 1977, je bila njihova prva misel ‘diktatura’. Kar je povsem logično, toda v brazilski in tudi argentinski kinematografiji imamo cel podžanr filmov o diktaturi. Izziv je bil posneti film o logiki tistega časa, ne da bi odkljukali vse obvezne sestavine žanra. Da ne bo pomote: nič nimam proti tem delom. Pravzaprav smo v Braziliji nedavno dobili zelo lep in močan film, Še vedno sem tu (Ainda Estou Aqui) Walterja Sallesa – izjemno poučen za mnoge mlade, ki niso poznali tega poglavja zgodovine. Toda v mojem filmu gre predvsem za vzdušje, za občutke. Zanima me logika stvari – logika Brazilije in logika ljubezni do filmov. Ujeti sem skušal logiko tistega časa. /…/
Moja mama Joselice je bila zgodovinarka, ki se je med drugim ukvarjala z zapisovanjem ustne zgodovine. Spomnim se, kako je delala s svojim kasetofonom Panasonic. Še vedno imam veliko kaset, ki jih je posnela konec sedemdesetih let; v fundaciji, kjer je bila zaposlena, so mnoge med njimi digitalizirali. Naredila je tudi niz intervjujev s filmskimi ustvarjalci, ki so delovali v Recifeju v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in so bili ob pogovoru stari okoli osemdeset let. /…/
Mislim, da se kot zgodovinar vedno ukvarjaš s tistim, kar je bilo v teku let zavrženo, in tistim, kar bi lahko znova odkrili in na novo ovrednotili. To je zame zelo pomembna tema. Brazilija je kraj, kjer je bilo ogromno ljudi pozabljenih. Gre za vprašanje razreda, politike, nasilja. Ko delaš z arhivi, tvojo pozornost včasih pritegne nekaj, kar sploh ne bi smelo biti v kadru. Gledaš na primer intervju na ulici, nekdo govori o inflaciji ali kaj podobnega, ti pa pogledaš v ozadje in vidiš avtomobile tistega časa. Ali pa poslušaš posnetek, na katerem nekoga intervjuvajo, pri tem pa razmišljaš, kaj je bilo izpuščeno. Mlada zgodovinarka v Tajnem agentu, Flavia, se začne zanimati za nekaj, česar univerza, ki jo zaposluje, raje ne bi ohranila, saj so nekatere informacije neprijetne oziroma občutljive. /…/
Vsak svoj film si predstavljam, kot bi prišli k meni domov in bi vam pred večerjo pokazal album s fotografijami; morda družinski album ali fotografije iz časa, ko sem bil na univerzi ali na kakšnem snemanju. Mislim, da je film lahko tudi to. Upaš, da se bo tvoja skromna zbirka slik na tak ali drugačen način nekomu zdela zanimiva. V Tajnem agentu sem uporabil ikonične podobe iz brazilskih filmov in televizijskih oddaj ter pesmi iz sedemdesetih let. Vse so mi pri srcu, nekatere so zelo znane, druge manj.«
– Kleber Mendonça Filho
kritike
»/…/ pot skozi totalitarno Brazilijo je dolga, ovinkasta, labirintna, morasta, karnevalska, polna trupel, duhov, stigem, izgubljenih identitet, ponarejenih dokumentov, morskih psov, amputiranih nog, dvoglavih mačk, fašistov in disidentov, vseskozi brutalno originalna in mestoma tako napeta, kot da je obtičala med vrsticami Prerokbe in Žrela. Filma s takšno atmosfero zlepa ne boste videli, kakor tudi zlepa ne boste videli filma, ki bi znal na toliko načinov – tako hitchcockovsko in obenem tako coen-coenovsko – ustvariti vtis, da gre za boj na življenje in smrt.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Inteligenten, bogat, očarljiv, vijugast, smešen, nostalgičen, političen: Tajni agent je večplasten film, ki se igra s kodi in žanri filmske umetnosti.«
– Isabelle Danel, Bande à part
»Spretno prehajanje med žanri, bogastvo zgodbe in navdušujoče fluidna pripoved poskrbijo, da nas film vseh 158 minut trajanja ne izpusti iz svojega prijema. Človeka mika, da bi ga razglasil za mojstrovino.«
– Giovanni Marchini Camia, Sight and Sound
»Seveda lahko čakamo na tajnega agenta, ki ga obljublja naslov, vendar tvegamo, da bomo ob odhodu iz kinodvorane še vedno čakali. Lahko pa se tudi prepustimo /…/ pripovednemu, informativnemu, čutnemu in referenčnemu cunamiju, ki ga prinaša ta karnevalski triler.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde
»Kleber pooseblja pojem cineasta. Tako kot Martin Scorsese ali François Truffaut je prava filmska enciklopedija na dveh nogah. Tako kot onadva tudi Kleber ljubi filme – vse po vrsti, domnevam. Če gre za film, je Kleber že na pol zaljubljen vanj. Samo zato, ker je film. In tako kot omenjena velikana tudi on v svoje delo vnaša širino duha, ki jo zahteva takšna ljubezen. Kleberjev prejšnji film, Portreti duhov, je bil ljubezensko pismo kinematografom, ki jih je režiser pogosto obiskoval v rodnem Recifeju. Njegov novi film, Tajni agent, je še eno ljubezensko pismo: oznaka, ki je za politični triler morda nenavadna, a mislim, da je Tajni agent med drugim ljubezensko pismo Braziliji. Čudno in pogumno ljubezensko pismo običajnim ljudem, za katere želja po običajnem življenju pomeni nevarnost, strah in nenehno oprezanje za pastmi, ki prežijo povsod – za vsakimi vrati, za vsakim vogalom, na delovnem mestu, doma in na drugi strani telefonske linije. A vendarle gre za ljubezensko pismo. Globoko ganljivo ljubezensko pismo cineasta /…/, ki je slepo zaljubljen v film ter brez slepil ljubi svojo državo in njen narod.«
– Kenneth Lonergan (režiser filmov Manchester by the Sea in Margaret)
»Tajni agent je film o užitku pretvarjanja; o lepoti pomena, ki se izmika. V času, prežetem z mnenji in ‘narativi’, Mendonça Filho ponuja odpor skozi spomin.«
– Louise Dumas, Positif
»Ideja je preprosta, a težko izvedljiva: državo, kakršna je Brazilija, še posebej v času diktature, je nemogoče opisati. Lepota filma Tajni agent je v načinu, kako pomeša lažne sledi s ključnimi elementi za razumevanje. Ne v smislu, da jih ne bi mogli več razlikovati med seboj – eno brez drugega preprosto ne bi moglo obstajati. /…/ Čeprav je jedro zgodbe postavljeno v čas karnevala v zvezni državi Pernambouco, ne gre za eksotizem ali željo po ustvarjanju še večje zmede: film postopoma snema svojo masko, montaža pa vse bolj odkriva sedanjost, ki pokuka skozi vrata pripovedi in opazuje preteklost, ne da bi jo razumela. Tu je spet Moura, preoblečen v zdravnika, sina glavnega junaka, ravno tako nesposobnega razvozlati dogodke v državi, ki nenehno menja oblačila na morilskem telesu svoje zgodovine.«
– Fernando Ganz, Cahiers du Cinéma