Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:00 (odpre se čez 06:13).
Na sporedu od 24. novembra 2015.

Svobodna šola Approaching the Elephant

Amanda Wilder / ZDA / 2014 / 89 min / podnapisi, angleščina / 12+

Observacijski dokumentarec o vzponu in padcu ene izmed eksperimentalnih "svobodnih" šol ponuja odlično izhodišče za razmislek o prednostih in pasteh različnih načinov vzgoje in izobraževanja.

režija Amanda Rose Wilder, fotografija Amanda Rose Wilder, montaža Robert Greene, produkcija Jay Craven, Robert Greene, Amanda Rose Wilder, distribucija v Sloveniji Demiurg

festivali, nagrade Nagrada vzhajajoč filmski pogled – Camden. Najboljši film v mednarodni kategoriji – DocAviv, Tel Aviv. True/False Film Festival, Columbia, ZDA. Rio de Janeiro. New Orleans. CPH:DOX, Kopenhagen. Rotterdam. FDF, Ljubljana.

IMDb Uradna stran

zgodba
Kaj se zgodi, ko otrokom dopustimo, da sami odločajo, kako bo potekal pouk? Dobrodošli na Svobodni šoli Teddy McArdle, kjer ni ne testov ne ocen, otroci pa obiskujejo le tista predavanja, ki jih resnično zanimajo. Tu pravila igre narekujejo nadebudni šest- do desetletniki. Vse, kar morajo storiti, je, da na sestanku predlagajo novo pravilo, in večina bo z demokratičnim glasovanjem odločila, ali ga sprejme ali ne. Predlogi kar dežujejo: »Hočem da pride španska učiteljica in nas uči španščino.« »Noben ne sme nobenmu preprečit, da dela karkol.« »Če hoče gdo počivat, nej na vrata napiše soba za počivanje.«

Kako je videti pouk na takšni šoli? Je to alternativa tekmovalno naravnanemu sistemu izobraževanja? Je to šola, ki odpira prostor, kjer lahko otroci resnično razvijejo svoje potenciale, ali pa tu zaradi pomanjkanja ostro začrtanih meja najbolj prosperirajo prav največji tirani?

Observacijski dokumentarec o vzponu in padcu ene izmed eksperimentalnih “svobodnih” šol ponuja odlično izhodišče za razmislek o prednostih in pasteh različnih načinov vzgoje in izobraževanja.

iz prve roke
»Naslov filma izvira iz pripovedke o šestih slepih ljudeh, ki otipajo slona, in čeprav tipajo isto žival, si slona vsak predstavlja po svoje. V kratki zgodbi Teddy J. D. Salingerja, po kateri je šola poimenovana, genialnega otroka Teddyja nekdo vpraša, kako bi spremenil izobraževalni sistem. Teddy ob tej zgodbi pojasni, kako bi ravnal z otroki: vsakemu od njih bi omogočil, da pristopi k živali in oblikuje lasten koncept slona. /…/ Zame to ni toliko film o svobodnih šolah; je film o posamezniku, o določenih posameznikih. Tema svobodne šole je bolj kontekst oziroma okvir. Eden mojih glavnih ciljev je bil prikazati, kako zapleten je lahko otrok, celo sedemletnik. /…/ Vzorec svobodne šole učencem omogoča samouresničevanje, ki v drugih šolah ni mogoče. Zares lahko izrazijo svojo osebnost. Kot filmska ustvarjalka si prizadevam iskreno prikazati ljudi, njihovo celovito podobo, vključno z vsemi posebnostmi in pomanjkljivostmi, bi lahko rekli, ampak dobronamerno. Filma sem se lotila, ker me je zanimal pojav svobodnih šol, potem pa sem ugotovila, da lahko upodobim to neverjetno družbeno dinamiko, te kompleksne osebnosti. Vzorec je postal sredstvo za dosego cilja, kontekst za zgodbo, ki sem jo želela osvetliti. /…/ Mislim, da ima film manj skupnega z drugimi filmi o šolah kot s tistimi o otrocih in situacijah, v katerih jim je dovoljeno sprejemati svobodne odločitve, kar se dogaja predvsem onstran šolskih zidov. To so filmi kot Pixote: A lei do mais fraco (Hector Babenco, 1981), Streetwise (Martin Bell, 1984) in Children Underground (Edet Belzberg, 2001). Zanimivo je, da so vse to filmi o otrocih z ulice. Očitno smo tam vajeni gledati svobodne otroke. Mislim, da se delo navezuje tudi na filme o alternativnih skupnostih, kot sta Warrendale (Allan King, 1967) in Asylum (Peter Robinson, 1972), kjer gledalec spoznava nove metode, uporabljene zdaj na pravi in zdaj na napačen način. Mislim, da je to za gledalca dobra pozicija. /…/ Z Robertom Greenom sva želela zgodbo zgraditi tako, da bi ljudi pritegnila in da bi lahko, kolikor je to le mogoče, prišli do lastnih zaključkov. To ne pomeni, da midva nimava svojega mnenja, a vedela sva, da lahko veliko pridobiva, če ljudem pustiva prostor za razmislek. Menim, da je tak način dela spoštljiv tako do nastopajočih v filmu kot do gledalcev.«
– Amanda Rose Wilde

zanimivosti
Po svetu je skoraj tristo t. i. svobodnih šol, manjših izobraževalnih ustanov, v katerih je pouk prostovoljen, spontan, pravila pa nastajajo sproti; učitelji in učenci jih izglasujejo po demokratičnih načelih. Šola Teddy McArdle je bila ena takšnih. Leta 2012 je nastala v New Jerseyju, a je po odprtju delovala le eno šolsko leto, potem pa je zaprla svoja vrata. Razen nekaj preprostih varnostnih pravil so učitelji in učenci o vseh stvareh odločali skupaj. Na sestankih so predlagali pravila in jih z demokratičnim glasovanjem sprejeli ali zavrnili. Nekaj primerov njihovih predlogov (http://approachingtheelephant.com/rule-proposals/):

»Udrasli morjo sodelvat pr puspravlanju ob 14:30.«
»Tisti, ki so izvoljeni za delilce domačih nalog, dodelijo domačo nalogo tistim, ki želijo domačo nalogo. Če je nekdo dobil domačo nalogo in je ni opravil, se delilec domačih nalog odloči, ali bo tej osebi še naprej dajal domače naloge.«
»Mislim da bi moral rastrelit steno u sobi za umetnost, da bomo mel več prostora.« »Predlagam, da določimo dan, ko bomo na šoli prespali (ne vem, kateri dan bi to bil).«
»Nihče nima pravice, da drugemu brez razloga omeji svobodo gibanja ali izražanja.«
»Šolski kavč je namenjen le sedenju/branju ali ležanju in ni igrača za skakanje.«
»Igrače, ki uporabljajo tekočino (na primer vodni baloni ali pištole) v šoli ne smejo biti uporabljene.«
»Na šoli ne bo video igric.«
»Na šoli lahko imamo video igrice.«
»Ljudje morajo vedno pobrati špičaste stvari (kot so žeblji ali risalni žebljički). Če kakšno najdejo, jo morajo pospraviti tja, kamor spada.«
»Odrasli ne smejo nadlegovati otrok in jim groziti. Odrasli se morajo še posebej dobro zavedati, da jih otroci dojemajo kot ljudi z veliko moči in vpliva, zato morajo biti še posebej pazljivi.«

portret avtorice
Amanda Rose Wilder je v New Yorku živeča ameriška režiserka. Sprva se je ukvarjala s pisanjem poezije, nato pa jo je začel zanimati film. Oboje je združila v diplomi z naslovom ‘Poetični dokumentarec in dokumentarna pesem’, za katero je posnela nekaj poetičnih dokumentarcev ter preučila dokumentarni impulz v poeziji nekaterih ameriških avtorjev. Kot druga kamermanka je sodelovala pri dokumentarcih Alberta Mayslesa in pisala članke za različne filmske publikacije. Svobodna šola je njen prvi celovečerec.

kritike
»Svobodna šola deluje kot lakmusov papir: tam, kjer bo en gledalec videl očitno podporo sicer pomanjkljivemu, a nujno potrebnemu šolskemu modelu, bo nekdo drug videl ponesrečen, celo neodgovoren utopični projekt, Gospodarja muh v kleti neke cerkve v New Jerseyju. /…/ Otroške osebnosti so izjemne, predvsem v dramatičnem jedru filma, ko nadzor nad učno uro prevzame razposajeni, karizmatični nadlegovalec, čigar razmršena griva v kombinaciji s črno-belo filmsko fotografijo v misli prikliče Truffautovega Divjega otroka (L’enfant sauvage, 1970).«
– Nick Pinkerton, Sight & Sound

»Kot študija primera demokratičnega načina izobraževanja je film pričakovano fascinanten: napake in odlike gibanja svobodne šole so podane z jekleno novinarsko temeljitostjo. Bolj preseneti, da se ta nepristranska obravnava odvije v obliki vznemirljive drame. /…/ Wilderjevo so primerjali s Frederickom Wisemanom in njen pristop k dokumentarni formi zares odlikuje podobna sofisticiranost. Toda njena snov v sebi nosi redko videno intenzivnost in Wilderjeva, modra in prebrisana režiserka, to napetost s pridom izrabi. Kar nastane, bi skoraj lahko bil nov žanr: dokumentarna grozljivka. /…/ Rezultat je tako intenziven portret najstniškega nereda in moči, da se film pogosto zdi kot predmestna različica Gospodarja muh. /…/ Ne mine dolgo, preden se svoboda sesiri v kaos, film pa prav iz te turbulence izčrpa večino svoje visceralne moči. Wilderjeva ves čas ostaja na okopih, tiho opazuje in modro pušča gledalcem, da ocenijo uspeh tega primera alternativnega načina izobraževanja, ne da bi v film eksplicitno vnašala lastno sodbo.«
– Calum Marsh, The Village Voice

»Svobodna šola je tour de force participacijskega dokumentarca. /…/ Wilderjeva se strogo drži zunaj dogajanja, a prav njen odnos s člani šolske skupnosti predstavlja skrito lepilo filma.«
– Richard Brody, The New Yorker

»Ideje Svobodne šole je seveda mogoče prenesti na mnoga zunajšolska področja. Toda film je v prvi vrsti zanimiv kot študija porajajoče se skupinske dinamike; pomenljivo je, da otroci in njihovi učitelji niso nikoli prikazani onstran šolskih zidov. To je socialna interakcija v najčistejši obliki. Dejstvo, da gre za otroke, le nekoliko poveča distanco.«
– Ben Kenigsberg, The A.V. Club

»Film deluje kot parodični prikaz porajajoče se demokracije, kot portret frfotave mladosti in kot študija načina, kako karizmatični tepci izrabljajo manevrski prostor sebi v prid; film uspe na več ravneh, še toliko bolj zaradi svoje namerne, osredotočene omejitve na en sam dogajalni prostor.«
– Vadim Rizov, Filmmaker Magazine

»Film ne sodi o tem, ali je takšen način šolanja dober ali slab, učinkovit ali neučinkovit. Prikaže tako nekaj pozitivnih primerov spodbujanja k samostojnemu mišljenju in učenja nujnosti empatičnega vrednotenja dejanj drugih, razkrije pa tudi hudo problematična mesta institucije brez vnaprej določene strukture. Vsekakor ponuja provokativno izhodišče za debato o različnih vzgojnih in izobraževalnih stilih.«
– Špela Barlič, Pogledi

»Čeprav je Svobodna šola tu in tam prebodena z diskretnim, pogosto komičnim, komentarjem, v filmu prevladuje ton naklonjenega opazovanja. V marsičem gre za obrnjeno sliko Wisemanovega filma High School (1968), saj Wilderjeva vérité sloga ne pripelje v hladno institucijo, ampak v takšno, ki kar vre od muhavosti in čustev, v nedefiniran prostor, kjer pravila nastajajo sproti. Uvodno leto svobodne šole Teddy McArdle je videti kot nepotrebno zapravljanje časa in energije, a eksperiment – in Svobodna šola – delujeta kot poziv gledalcem k ponovnemu razmisleku o izobraževalnih standardih, ki jih imamo za samoumevne.« 
– Scott Tobias, The Dissolve

»Medtem ko opazovalni črno-beli dokumentarec vrtinči podobe osnovnošolskih otrok pri igri in med sestankovanji, bi se vam utegnilo zazdeti, da je to vaš prvi dan na tej šoli; močnejše osebnosti pribrbotajo na površino in šolsko leto se razpusti v nekaj, kar se zdi kot en sam klavstrofobičen večni dan.«
– Nicolas Rapold, The New York Times

»Amanda Wilder v središče pripovedi zlagoma postavi konflikt, ki se razvije med šolsko skupnostjo in Jiovannijem, njenim najbolj samosvojim in problematičnim članom. Zaradi tega osredotočenja postane film predvsem obravnava razpršitve avtoritete v šolski ustanovi, kjer pooblastila za oblikovanje učnega načrta, urejanje medsebojnih odnosov in kaznovanje niso prenesena le na (odrasle) učitelje in upravitelje. /…/ Tisto, kar je v filmu vidno, si zasluži tako vidnost kakor poglobljen razmislek.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice

»Otrok je preprosto preveč, toda svoje moči se zavedajo – in če bodo vso to anarhično energijo in vso to eksperimentalno nevrozo odnesli naprej, v zrelejša leta, bodo lahko alternativa družbi, ki slavi le varnost, disciplino in asimilacijo.« ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina

Dodatna gradiva

avtorici Petra Gajžler, Nuša Drinovec Sever


Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Maronino fantastično popotovanje L’extraordinaire voyage de Marona

Anca Damian

nedelja, 08. 12. 2019 / 11:00 / Dvorana

Očarljiva in ganljiva zgodba o povsem običajni psički in njenem neobičajnem življenju.

Pisane žverce

nedelja, 08. 12. 2019

Slonova delavnica animiranega filma z varstvom za otroke. 2+

Slavna medvedja zasedba Sicilije La fameuse invasion des ours en Sicile

Lorenzo Mattotti

nedelja, 08. 12. 2019 / 15:00 / Dvorana

Za tiste, ki imajo radi smeh, solze, legende in dogodivščine, Gedeone, pripovedovalec in glasbenik, princ komedije dell’arte ter deklica Almerina, pripovedujeta zgodbo …