Albert Serra, enfant terrible katalonskega filma, je Svobodo priredil po svojem kontroverznem odrskem prvencu, uprizorjenem v berlinskem gledališču Volksbühne. Film mu je prinesel posebno nagrado žirije v sklopu Posebni pogled festivala v Cannesu, ogledali pa smo si ga lahko tudi v Liffovi sekciji Kralji in kraljice.
iz prve roke
»Dandanašnje nelagodje v zvezi s spolnostjo sem hotel prikazati z drugačne perspektive, z zgodovinske distance; prositi libertince iz osemnajstega stoletja, naj nas pogledajo. V njihovem vedenju sem hotel najti detajl, fragment, nekaj, kar bi filmu omogočilo, da prepotuje stoletja, preden se izoblikuje v nekakšen sodobni trash. Gre za kostumski film, a prav lahko bi govoril tudi o diskotekah v Berlinu ali kje drugje; krajih, kjer se dogaja enak erotični cruising, kjer ni nobene hierarhije, ni lepih in grdih, moških in žensk, bogatih in revnih, gospodarjev in služabnikov, /…/ so samo telesa, impulzi, poželenje. Kjer lahko končno pozabiš nase. To pa je zelo sodobna ideja. /…/ Podobno sem ravnal pri izbiri igralske zasedbe: slavne igralce sem pomešal s tehniki, z naturščiki s Facebooka, z ljudmi iz mojega malega mesta, z gledališkimi igralci … Nobenih pravil, samo moja ljubezen do kaosa in odpor do igralske nečimrnosti. /…/ [Navdihnila me je] ljubezen do Francije osemnajstega stoletja. Vse v zvezi z njo mi je všeč, celo usodna nasprotja, ki so pripeljala do revolucije. Pa tudi ljudje: Rousseau, Voltaire, de Sade, Casanova … Prav tako sta bila moji referenci Fragonard in Boucher. /…/ To je bil trenutek, ko se je začelo spreminjati dojemanje intimnosti. Ljudje so začeli razmišljati o avtonomiji, osebni svobodi … Posebno višji sloji, ki so ugotovili, da lahko v intimnosti svojih domov resnično zaživijo in zadovoljijo svoje želje. Zato so se začeli bolj svobodno izražati in vse bolj eksperimentirati. /…/ Želel sem, da bi imel film na gledalca fizičen učinek, da bi ga pustil v stanju osuplosti, podobnem občutku, ko v zgodnjih jutranjih urah zapuščaš nočni klub. Ustvariti sem hotel mentalni film, pri katerem tega, kar si videl, ne moreš več ločiti od tistega, kar si slišal ali si zamišljal. Občinstvo režira film skupaj z mano. Včasih smo voajerji mi, včasih pa liki gledajo nas. Morda nas opazujejo, pazljivo proučujejo naše odzive.«
– Albert Serra