V obmorski vili premožne družine se pojavi skrivnosten mladenič in njeno udobno, a zdolgočaseno in zlagano malomeščansko življenje kmalu obrne na glavo. Karizmatični Per s svojimi hedonističnimi in socialističnimi idejami najprej izzove očeta, nato zapelje hčer in nazadnje osvaja še zapostavljeno mater. Hčerki Susanne na 16-milimetrskem projektorju kaže pornografske filme. Ko pa prizore, v katerih nastopa sama Susanne, predvaja materi, je to končno kaplja čez rob.
»Thomsen je zahteval pravico do uporabe trdoerotične pornografije v filmu, ki je opozarjal na nevarnost pornografije. Toda ko se je pritožil zoper odločitev cenzorjev, je po mnenju mnogih spodkopal še zadnji branik zoper popolno ‘pornifikacijo’ kulture. Čeprav so ga nekateri obtoževali mučeniškega kompleksa, to ni bila le impulzivna provokacija. Vključitev troerotičnih pornografskih prizorov je bila bistvena za film: Thomsen je pregledal na stotine ur starih 16-milimetrskih erotičnih filmov, da bi našel prave prizore, primere tako imenovane ‘klinične pornografije’, ki bi brez zadržkov prikazovali mehaniko spolnega akta. /…/ Gledalcem je hotel pokazati pravo naravo pornografije in ne pornografskega filma. Ta razlika je bila zanj bistvena. Dejstvo, da je film posnel v bran spodobnosti, je po njegovem mnenju upravičevalo uporabo kakršnega koli materiala za dosego tega cilja. /…/ Ko mu je študentska organizacija Univerze v Kopenhagnu predlagala, da bi še necenzurirano verzijo filma predvajali študentom in ad hoc sestavljeni poroti enajstih strokovnjakov z različnih področij, se je režiser strinjal. Na dan projekcije, 15. februarja 1966, je prišlo toliko ljudi, da se skozi hodnike in stopnišča, ki so vodili do avditorija, ni bilo mogoče prebiti. Na stotine ljudi je ostalo pred vrati, in ko so na platnu zatrepetale prve podobe, so ljudje sedeli po tleh in stali vzdolž vseh sten. Porota, ki jo je sestavljalo enajstero zdravnikov, pisateljev, psihologov, profesorjev prava in podobno, je prepoznala film za nedolžnega in z devet proti dva izglasovala, da bi morali pornografski prizori ostati nedotaknjeni. Projekcija je sprožila širšo debato o cenzuri, bolje rečeno odsotnost debate, saj so se vsi člani porote in glavnina občinstva strinjali, da bi morali državno cenzuro nad filmom v celoti odpraviti. /…/ Marca so režiser in cenzorji končno dosegli sporazum: filma ne bodo porezali, temveč bodo čez nespodobne prizore natisnili velike bele križe … /…/ Čeprav je bilo jasno povedano, da je projekcija v študentskem domu zaprtega tipa in da kritiki o filmu še ne smejo pisati, je psiholog Gerhard Nielsen Thomsenu poklonil bržkone najboljšo kritiko, kar jih je kdaj dobil, rekoč, da gre za odlično napisano in odigrano filmsko umetnost najvišjega kalibra. Svetoval je tudi, naj si pravosodni minister film ogleda v kinu, skupaj z vsemi ostalimi vladnimi uradniki in njihovimi soprogami. /…/ spregledana mojstrovina iz specifičnega trenutka v času, ko se je Danska iz izoliranega zakotja na obrobju Evrope spreminjala v najbolj liberalno družbo na svetu. Strup je bil v tem procesu prelomnega pomena.«
– Jack Stevenson, Scandinavian Blue: The Erotic Cinema of Sweden and Denmark in the 1960s and 1970s


