zgodba
V nekem angleškem mestu štirje možje razvijajo tajni načrt. Omar je razočaran nad tem, kako svet ravna z muslimani, in odločen, da postane vojak. To je najbolj vznemirljiva ideja, kar jih je Waj kdaj slišal. Islamski spreobrnjenec, beli Barry, se ne strinja z Omarjem … niti s širnim svetom. Amaterski teroristični celici se je pridružil, da bi dal duška svojemu nihilizmu. Črna ovca te bratovščine pa je Faisal, ki zna sestavljati bombe, ampak ravno zdaj se še ne more razstreliti. Zato uri vrane, ki bodo bombe spuščale skozi okna. Četverica se mora najprej dokazati na domačem terenu. A kako naj izvedejo bombni napad, če ne znajo prižgati niti vžigalice?
Duhovita politična komedija, ki se islamskega terorizma loteva skozi prizmo satire, vidi džihadiste kot človeška bitja in človeška bitja kot inherentno absurdna. Kar je Reinerjev To je Spinal Tap! naredil za heavy metal in Kubrickov Dr. Strangelove za hladno vojno, naredijo Štirje levi za sodobni terorizem.
iz prve roke
»Skupina petih džihadistov je na silvestrovo 2000 načrtovala napad na neko ameriško vojno ladjo. Sredi noči so svoj čoln splavili v vodo. Napolnili so ga z eksplozivom. Se vkrcali. In čoln je potonil. V terorističnih celicah velja enaka skupinska dinamika kot na fantovščinah ali v nogometnih moštvih: tu so spori, prijateljstvo, nesporazumi in rivalstvo. Čeprav gre za ideologijo, gre tudi za bebce. Teroristična celica je majhna skupina razgretih tipov, ki v natrpani garsonjeri načrtujejo vesoljno vojno – kaj ni to prava valilnica za vice? /…/
Če se želite posmehovati pretiranim odzivom javnosti na stvari, ki niso pomembne, lahko poskusite s šokiranjem. Ampak terorizem je pomemben. In mi bi vas radi nasmejali, zabavali, presenetili ali celo ganili. Ni se vam treba posmehovati islamski veri, da bi se lahko nasmejali nekomu, ki hoče zavladati svetu s šeriatskim pravom, pa tega ne more uveljaviti niti v lastni hiši, ker mu žena ne pusti.«
– Chris Morris, režiser in koscenarist
portret avtorja
Chris Morris (rojen v Angliji leta 1962) kot napovedovalec, pisec, satirik, producent, igralec in spiker s svojo drzno in inovativno komedijo že dve desetletji zabava in šokira britansko radijsko ter televizijsko občinstvo. V svetu britanske televizije se uveljavi leta 1994 z odmevno in nagrajevano serijo, parodijo televizijskih poročil The Day Today za BBC 2 in skupaj s soavtorjema Stevom Cooganom in Armandom Iannuccijem definira britansko televizijsko komedijo devetdesetih let. Leta 1997 na Channel 4 predvajajo Morrisovo znamenito satirično serijo Brass Eye, naperjeno proti histeriji množičnih medijev. Za Channel 4 Morris spiše in režira tudi »najbolj šokantno televizijsko komedijo« Jam ter kultno situacijsko satiro Nathan Barley. Film Štirje levi je avtorjev celovečerni igrani prvenec, že prvi režijski poskus, kratkometražec My Wrongs 8245 – 8249 & 117, pa mu leta 2002 prinese nagrado BAFTA za najboljši kratki film.
kritike
»… Štirje levi so komični tour de force, ki pokaže, da čeprav gre pri terorizmu večinoma za ideologijo, gre včasih pač tudi za idiotizem.«
– filmski festival Sundance
»Šokantno smešna satira, ostra kot petka salonarja, v režiji Chrisa Morrisa in izpod peresa posebne enote britanskih duhovitežev.«
– A.O. Scott, The New York Times
»Film, ki ga ni mogoče kategorizirati. Skrajno črna komedija, pregrešna satira, triler, v katerem suspenz ustvarja popolna nesposobnost podležev …«
– Roger Ebert, Chicago Sun-Times
»Ti tipi niso prav nič očarljivi; naravnost grozljivi so v svoji nevednosti in resnično nevarni. A priložnost, da se na njihov račun, čeprav le za hip, nasmejemo do onemoglosti, prinaša neverjetno olajšanje.«
– Lisa Schwarzbaum, Entertainment Weekly
»Občinstvu ne postreže z očitnim sporočilom, pač pa s kompleksnim in premišljenim utrinkom sveta, ki ga redko uzremo, sveta popolnega absurda in groze.«
– Michael Ordona, Los Angeles Times
»Štirje levi so komedija o terorizmu. A to ni razumen, intelektualen pogled na absurdnost samomorilskih napadalcev. To je burleska. Še več, to so The Three Stooges džihada.«
– Richard Nilsen, Arizona Republic
»Najdrznejša in najbolj črna politična komedija po Dr. Strangelovu.«
– Richard Corliss, Time
»Štirje levi so tako odprli nova obzorja komičnega predstavljanja islamskega fundamentalizma na filmu: to, kar je risanka A je to! (1976-2004) za poklic hišnega delavca, to, kar je Policijska akademija (1984-1994) za policaje, to, kar je film Vzemi denar in zbeži (1969, Woody Allen) za bančne roparje, to je film Štirje levi za teroriste – komična zgodba o preprostih ljudeh, ki jim preprosto ni bilo usojeno, da bi bili dobri v tem, kar počnejo.«
– Matic Majcen, Polet
»Štirje levi so črna, izrazito politično nekorektna komedija, v kateri Morris na nek način islamskemu terorizmu oziroma teroristom odvzame tisto podobo nečloveškega morilskega stroja, brezhibnega morilskega stroja, in mu nadane na nek način, če lahko tako rečemo človeški obraz. Morris tega ne stori zato, da bi pač nam približal tele islamske teroriste, oziroma pomagal skušati razumeti njihova dejanja, pač pa zato, da nam preko serije komičnih zapletov razkrije ves nesmisel in pa absurdnost njihovega početja.«
– Denis Valič, RA Slovenija
»Štirje levi so britanska farsa o džihadizmu, vojni proti terorju, pop paranoji, medijski stereotipizaciji islamizma in vplivu Levjega kralja na tragično – da ne rečem burleskno – občutje sveta.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Britanski film Štirje levi je črnohumoma komedija o štirih teroristih iz angleškega mesteca, ki se nameravajo v imenu džihada razstreliti in končno zaživeti muslimana vredno življenje čeprav po smrti. Režiser in soavtor scenarija Chris Morris, satirik s kariero na radiu in televiziji BBC, kontroverzno spreminja v komično in s svojim “nesramno” politično nekorektnim prvencem na kritičen način opravi s stereotipnimi predstavami Zahoda o krvoločnih samomorilskih teroristih.«
– Dare Pejić, Ekran
»Štirje levi so tudi po zaslugi odlične, vsestransko pristne, četudi razmeroma manj slavne igralske zasedbe na čelu z 28-letnim Londončanom Rizom Ahmedom (šokantna pretežno dokumentarna Pot v Guantanamo …) nadvse presenetljivo duhovita upodobitev tega, recimo, kako se terorizem počne oziroma bolj, kako se ne. Konec koncev pa to niti ni pripoved o (nespretnih “potencialnih” teroristih, temveč samokritično o pravzaprav vsej civilizaciji, ki terorizem poraja.«
– Uroš Smasek, Večer