Trije roparji, »Dohtar« (Maurice Poli), »Skalpel« (Aldo Caponi) in mačistični »Dvaintrideset« (Luigi Montefiori), s talko pobegnejo s prizorišča krvavega ropa in na rdeči luči zasežejo avto moškega, ki z vročičnim otrokom hiti v bolnišnico. Toda z usodo krvnikov in žrtev, ujetih v peklensko vročem vozilu, se ne poigravajo le Dohtar in njegova divja pajdaša …
Brutalno nihilističen, kot britev oster in napet kriminalni triler, ki vas zgrabi za vrat in ne popusti vse do vrtoglavega in srhljivega konca, je unikum v režiserjevem opusu: realističen film, posnet v realnem času, na resničnih lokacijah, v utesnjeni notranjosti avtomobila na razbeljenem asfaltu pod žgočim soncem. Bavov ultimativni film maudit, ki ga režiser zaradi bankrota producenta nikoli ni dočakal, bi v 70-ih bržkone obveljal za absolutno avtorsko mojstrovino v priljubljenem in plodovitem žanru poliziottesca. Film je po očetovi zasnovi posthumno dokončal Lamberto Bava.
»Stekli psi pomenijo v karieri Maria Bave tisto, kar je Detour (1945) v filmografiji Edgarja G. Ulmerja: minimalistična noir mojstrovina, ki priča o tem, kakšen dramatičen naboj je znal pričarati na platnu s povsem neznatnimi sredstvi.«
– Tim Lucas, Images
»Razen če bodo ajatole kdaj izpustili The Other Side of Midnight Orsona Wellesa iz bunkerjev, v katerih koprni že od padca iranskega šaha, velja ta napetostni triler Maria Bave iz leta 1974 za najbolj izjemen četrt stoletja zamujajoč film, kar jih je bilo kdaj posnetih. Znana je zgodba o tem, kako so film zaradi bankrota zamrznili tik pred koncem postprodukcije, nato pa je vstopil v vice, iz katerih se je rešil šele zdaj. In vsakršno veselje spričo njegovega ponovnega vstajenja (samo na DVD) kali dejstvo, da film še vedno ni dostopen na formatu, ki ga lahko uporablja večina ljubiteljev, kaj šele da bi igral v kinu blizu vas. Spori glede pravic so preprečili celo predvajanje v okviru retrospektive Maria Bave v Londonu, kjer bi moral biti, povsem zasluženo, zmagoslavni vrhunec. Še bolj izjemno od okoliščin njegovega ponovnega rojstva pa je dejstvo, da je film tako sveže, sodobno in osupljivo filmsko delo ter hkrati tako drugačen od vseh drugih filmov režiserjevega kanona, zaradi česar moramo na novo ovrednotiti vse naše predpostavke o Mariu Bavi. Po svoji drži so Stekli psi morda res nekoliko sorodni cinični mizantropiji Ekologije zločina, toda vzdušje, tempo in intenziteta tega filma so nekaj povsem novega.«
– Kim Newman, Eyeball (1996)
»Tu ne zasledimo nič več tiste hiperstilizirane elegance predhodnih filmov Maria Bave. Skrajno surov in realističen je, posnet z ročno kamero. Gre za mračen, trd krimič s sijajnim koncem, in če bi ga Bava dočakal, bi mu gotovo prinesel prelomen uspeh ter preboj stereotipnega renomeja režiserja grozljivk.«
– Joe Dante