zgodba
Simón je star enaindvajset let. Predstavi se kot pomočnik pri selitvah. Pravi, da ne zna kuhati in pomiti kopalnice, zna pa postlati posteljo. Zdi se, da je v zadnjem času postal drug človek …
iz prve roke
»Pehuéna Pedra, enega od igralcev v filmu, poznam že vrsto let. Spoznala sva se, ko je obiskoval dramski krožek za osebe s posebnimi potrebami, jaz pa sem bil pomočnik učitelja. Sčasoma sva postala prijatelja. Nekega dne, ko sva se pogovarjala o najinih pomanjkljivostih in osebnih preizkušnjah, me je vprašal, zakaj nimam dokumenta o invalidnosti, ki bi potrjeval moje težave. Na moje veliko presenečenje potrdila ni videl kot bremena, ampak kot vir moči. Nato se je ponudil, da me pouči, kako odgovarjati na vprašanja, da bom ustrezal kriterijem. Tako daleč sicer nisem šel, zdelo pa se mi je, da bi to lahko bila odlična ideja za film. /…/ Simón je predvsem film o odraščanju. /…/ Spregovoriti sem želel o stiskah odraščanja, o iskanju posameznikovega mesta v družbi, želji po pripadnosti, usklajevanju lastnega pogleda na svet s pričakovanji drugih. Šele po pogovoru s Pehuénom mi je prišel na misel detajl hendikepa, a le kot ena izmed številnih drugih lastnosti likov, na primer svetli ali temni lasje, modre ali zelene oči. Te mladostnike v posebno kategorijo postavljajo samo tako imenovani normalni ljudje. Film govori o mestu, ki ga zasedamo v svetu, pa naj gre za mlade v iskanju samih sebe ali pa za hendikepirane, ki jih je družba potisnila na rob. Tako prve kot druge nadzorujemo in jih skušamo zadržati v okviru mej, ki smo jim jih določili. V filmu nisem želel prikazati razlik med njimi, ampak podobnosti: prve ljubezni in strasti, prve bolj in manj tvegane izkušnje.«
– Federico Luis
kritike
»Simón je film o odraščanju, ljubezni, trpljenju in užitku. Govori o tem, kako se z empatijo, iskrenostjo in svobodo prepustiti igri – brez zadržkov ali strahu pred anarhijo. O nadzoru in manipulaciji. O stiskah materinstva in težavah, ki včasih pridejo, ko si nekomu otrok. Pa tudi o nežnosti, vrednoti, ki vedno preživi, tudi v naši kulturi sovraštva. Federico Luis je ustvaril izjemen prvenec – močan, kompleksen in ganljiv. V razmerah, v katerih se je danes znašla argentinska kinematografija, pojav filma, kakršen je ta, veliko pomeni. Je znamenje vitalnosti, trdnosti, senzibilnosti in upanja.«
– Alejandro Lingenti, La Nación
»Film, zgrajen na čustvenem, a hkrati skoraj znanstvenem pristopu, ki mu niso tuja nekatera antropološka in humanistična spoznanja Bruna Dumonta, se izogne prazni retoriki, pri tem pa nikoli ne deluje aseptično in ves čas ostaja blizu svojim protagonistom /…/.«
– Raffaele Meale, Quinlan
»Zgodba, ki premika meje konvencionalnih prikazov hendikepiranosti, se poglobi v človeško stanje in naše skupno iskanje smisla.«
– Martin Kudlac, Screen Anarchy
»Čeprav se Luisov režijski prvenec precej načrtno poigrava z različnimi dvoumnostmi in motivi, je najuspešnejši, ko gre za zamegljevanje klišejev v zvezi z raziskovanjem identitete.«
– Nicholas Bell, IONCINEMA
»Pripoved, s katero celovečerni film obravnava teme odraščanja, iskanja pripadnosti, vprašanja identitete in smisla, pa tudi človeške bližine in možnosti lastne izbire skupnosti, ki ji bomo pripadali, bi se lahko razvila v različne smeri. Avtor Federico Luis spretno vzdržuje pripovedno napetost z negotovostjo, ki je pravzaprav definicija mladosti, v kateri so še vse poti odprte. Mojstrska razsežnost filma /…/ je njegova dvoumnost: proti koncu filma zares ni jasno, ali naslovni junak, ki ga izjemno prepričljivo igra Lorenzo Ferro, svojo motnjo v duševnem razvoju samo odlično simulira ali zares drsi v duševno bolezen, saj začne film brisati tudi mejo med objektivnim in subjektivnim. S tega vidika lahko celovečerni film razumemo tudi kot metafilmsko delo o naravi igre.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija