Na rednem sporedu od 26. januarja 2011

Še eno leto Another Year

Mike Leigh / Velika Britanija / 2010 / 129 min / angleščina

Tragikomični potret preprostih ljudi v prizadevanju, da osmislijo svoje življenje. Nova mojstrovina velikega britanskega avtorja. Pomlad, poletje, jesen, zima. Družina in prijateljstvo. Ljubezen in toplina. Veselje in žalost. Upanje in brezup. Tovarištvo. Osamljenost. Rojstvo. Smrt. Čas mineva …

režija Mike Leigh, scenarij Mike Leigh, fotografija Dick Pope, montaža Jon Gregory, glasba Gary Yershon, produkcija Georgina Lowe, igrajo Jim Broadbent, Lesley Manville, Ruth Sheen, Oliver Maltman, Peter Wight, David Bradley, Martin Savage, Imelda Staunton, distribucija v Sloveniji Cinemania

festivali, nagrade Premiera na festivalu v Cannesu 2010; Liffe 2010 (sekcija Predpremiere); nominacija za oskarja 2011 (najboljši izvirni scenarij).

IMDb Uradna stran

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

zgodba
Tom in Gerri sta srečno poročen par, ki se bliža šestdesetim letom. Njun odrasli sin Joe, aktivistični odvetnik, se nikakor ne more ustaliti. Zakonca se družita z Gerrino sodelavko Mary, ki za brezskrbnim nasmeškom skriva zagrenjenost in bolečino ter ju skuša utopiti v alkoholu. Gerri na tihem upa, da bo Mary všeč Tomovemu prijatelju Kenu. Ko pa ugotovi, da prijateljica skuša zapeljati njenega sina Joeja, ki je skoraj dvajset let mlajši od nje, je neprijetno presenečena.

Tragikomični potret preprostih ljudi v prizadevanju, da osmislijo svoje življenje. Nova mojstrovina velikega britanskega avtorja. Pomlad, poletje, jesen, zima. Družina in prijateljstvo. Ljubezen in toplina. Veselje in žalost. Upanje in brezup. Tovarištvo. Osamljenost. Rojstvo. Smrt. Čas mineva …

iz prve roke
»Ko se postaramo, življenje postane bolj razumljivo in obenem bolj zapleteno. Film opazuje, kako se pomirimo z življenjem in kako se med seboj seznanjamo. Upam, da bo vzbudil – kot se je zgodilo meni – misli, čustva in občutja z zvezi z uživanjem v procesu staranja ob spoprijemanju z življenjskimi zahtevami. Odgovor je malce nejasen, a to je ozemlje, ki ga film raziskuje.«
Mike Leigh, režiser in scenarist

portret avtorja
Mike Leigh, letnik 1943, je britanski dramatik, scenarist in režiser, ki slovi po svojem izjemnem daru za delo z igralci. Njegova dela zaznamuje tudi družbena kritičnost in nagnjenost k portretiranju vsakodnevnih težav slehernikov, zaradi česar Leigha pogosto primerjajo s še enim velikanom britanske kinematografije, Kenom Loachem. Za razliko od Loacha je Leigh znan po tem, da filme začne snemati brez scenarija oziroma vsaj brez natančno izpisanih dialogov in izdelanih filmskih likov, saj vznik teh temeljnih sestavin narativnega kina prepušča procesu sodelovanja z igralci in improvizaciji. Posledično njegove na videz klasično režirane filme prežema občutek zračnosti, spontanosti in nepredvidljivosti, kakršen sicer zaznamuje dokumentarce. Za svoja dela je Leigh prejel že praktično vse največje filmske nagrade, od zlate palme do zlatega leva, dvakrat pa je bil nominiran tudi za oskarja. Večino njegovih filmov smo lahko gledali tudi na domačih platnih v redni distribuciji.

Filmografija (izbor):
2010 Še eno leto (Another Year)
2008 Kar brez skrbi (Happy-Go-Lucky)
2004 Vera Drake
2002 Vse ali nič (All or Nothing)
1999 Narobe svet (Topsy-Turvy)
1997 Karieristki (Career Girls)
1996 Skrivnosti in laži (Secrets and Lies)
1993 Goli (Naked)
1990 Življenje je sladko (Life Is Sweet)
1988 High Hopes
1983 Meantime
1977 Abigail’s Party (BBC-jeva nadaljevanka)

o filmu so povedali
»Film od pomladi do zime (kot bi hotel reči, kar boš sejal, boš žel) prisluškuje polzenju življenja prepletenih protagonistov, njegovemu ritmu in odtenkom, vonju, melosu in atmosferam, Leighu pa uspe nevsiljivo in enostavno ter z odlično igralsko zasedbo povedati zgodbo o preprostem slehernikovem vsakdanjiku, ki se izkaže za veliko in edino pravo zgodbo posameznikovega življenja.«
Ženja Leiler, Pogledi

»Režiser – tako kot pred njim Eric Rohmer – je pozoren in realističen opazovalec čustvenih nians; čeprav razmerje med Gerri in Tomom nikoli ni prikazano sentimentalno, pa v svoji navidezni popolnosti vseeno namiguje na določen nemogoč ideal, kar je novost v avtorjevem opusu. Ljubeče pripovedovana zgodba o ljubezni.«
– Ed Gonzales, Slant Magazine

»Še eno leto je, na kratko, še en film Mika Leigha o vsakdanjem življenju vsakdanjih ljudi. Vendar gre seveda obenem tudi za veliko več kot samo to. Gre predvsem za še eno duhovito, pronicljivo, ganljivo in globoko človeško dramo.«
– Neil Smith, Total Film

»Najnovejši Leighev film je akutno pronicljiva študija hrepenečih in nesrečnih ljudi v obupanih poskusih osmišljanja svojih življenj. /…/ Režiserjeva veščina nato tiči v njegovem portretiranju teh likov na način, ki vendarle poudari predvsem njihov smisel za humor in človečnost.«
– Geoffrey Macnab, The Independent

»Po Kar brez skrbi, najbolj drzno barvitem, lahkotnem in optimističnem filmu kariere, Leigh v Še eno leto ustvari mračnejši in resnobnejši svet. Film, razdeljen na štiri poglavja, ki predstavljajo štiri letne čase, se ponaša predvsem s prepričljivo igralsko zasedbo, ki je postala že zaščitni znak njegovih filmov – gre za igralce z resničnimi obrazi, ki nam posredujejo vse realistične odtenke človeškega obnašanja. /…/ To je ganljiv, človeško resničen film, ki prek dolgih dialoških prizorov, predirnih bližnjih planov in lagodnega montažnega ritma uspešno zaobjema vse čustvene kompleksnosti vsakdanjega življenja, mešanico veselja in ekstremne bolečine.«
– Leonard Quart, Cineaste

»Čustveno subtilna drama o minevanju časa, let in iluzij, v kateri blesti Lesley Manville.«
– Mateja Valentinčič, TV Slovenija 2 (Ars 360)

»Film Še eno leto, ki ga je posnel Mike Leigh, kralj psihopatologije vsakdanjega življenja, je antiholivudski: tega, kar si naredil, ne moreš več odnarediti – tega, kar si zamočil, ne moreš več popraviti. Ko se čas zravna v letne čase, so odrešitev v zadnjem trenutku, druga priložnost, ponovno vstajenje in junaštvo le še mit. Občutka ljudi, ki ugotovijo, da je prepozno, ni mogoče kopirati, kaj šele tegale filma. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Zdi se že prav neverjetno, kako Leighu uspe iz povsem običajnih družinskih pripetljajev – tradicionalnega pogovora ob skodelici čaja ali pa na primer poti do železniške postaje – ustvariti dramsko napete prizore, ki nosijo družbeno angažirani naboj. A vse to bi bilo veliko manj prepričljivo, če Leighu ne bi spet uspelo izjemno, skoraj enkratno delo z igralci. Še enkrat več je ustvaril življenjske, konkretne like, osebe, pri katerih resnično začutiš, da so pod kožo krvave in ob katerih preprosto ne moreš ostati ravnodušen. In prav to je morda največji čar njegovih del.«
– Denis Valič, Radio Slovenija 1

»Še ena bravura /…/ Temu se reče samozavestna, tankočutna in ekspresivna filmarija, ustvarjanje brez konsenzov ali všečnega koketiranja z občinstvom, režiranje pod pogoji, ki jih postavljaš sam, tudi za ceno nerazumevanja ali zmuzljive dvoumnosti. Za Mika Leigha smo že večkrat zapisali, da je dosegel ‘zrelostno stopnjo’; njegov opus je obsežen in raznolik, zmagoval je na številnih festivalih, toda s filmom Še eno leto je dosegel novo stopnjo izraznosti, ko opazovanje postane razodetje, razodetje pa vse skupaj preoblikuje v naracijo. /…/ Običajno hvalimo njegove igralce – to je že aksiom – in tokrat so vsi še posebej izredni. Redko namreč nastanejo filmi, v katerih je tišina tako zgovorna, ko neizgovorjeno deluje tako elokventno. V tem je eden presežkov zadnjega filma Mika Leigha; režiser, čigar mojstrstvo temelji (tudi) na gostobesednih vragolijah o staranju, prijateljstvu, osamljenosti, frustriranosti, obupu, pa tudi alkoholizmu, največ pove tako, da pokaže – kako se junaki obnašajo, pijejo, jedo, kadijo in se odzivajo na obnašanje sogovornikov. Ste opazili, kako Leigh s kadriranjem poudarja predvsem reakcije ‘poslušalca’, ne ekspresivnosti ‘govorca’? Nekdo je lepo rekel, da se Leigh ‘osredotoči na človeški obraz, območje, kjer poteka spektakel duše’. In ta spektakel praviloma pripada ‘poslušalcu’ in ne kakšni verbalni brzostrelki /…/ Forma Še enega leta je razmeroma konservativna; režiser je v preteklosti nemalokrat soočil srečne/trezne ter nesrečne/kaotične like, povrh vsega jih je tokrat zamejil v koledarski ciklus, rohmerjevsko logiko štirih letnih časov, in jih za razliko od vizualno ‘ploskega’ Francoza estetsko primerno nadgradil, še posebej izrazito v zimskem segmentu, ki tako v podobah kot emotivnem smislu izraža obup in nesrečo. S ščepcem sklepnega optimizma. Vse skupaj morda res učinkuje konservativno, toda lastnost velikih avtorjev je njihova zmožnost preseganja teh večkrat kot ne postanih okvirov. Mike Leigh to počne naravno in nevsiljivo, kot so to z znamenito ‘nevidno režijo’ počeli mojstri klasičnega Hollywooda.«
– Simon Popek, Delo

»Zelo podoben primer umetniškega dela, ki ga poleg čudovito izrisanih junakov s filmom Še eno leto druži tudi tema starosti in osamljenosti, je pesem The Beatles Eleanor Rigby. Le da ima film vseeno precej več optimizma. 5/5«
– Igor Harb, Vikend

»Filmski realizem pozna dve veliki različici: v eni je identificiran s socialno bedo, zanikrnimi okolji, brutalnimi razmerami in marginalnimi liki, v drugi pa s preciznostjo karakterizacije likov (neodvisno od njihovega socialnega položaja) in z detajli, ki jih razkrivajo v njihovi protislovnosti, dvoumnosti, stiskah, željah ali trenutkih, ko jih zmede srečanje z nečim neznosnim. Britanskemu cineastu Leighu (dobitniku dveh zlatih palm, za režijo Golih, 1993, in za najboljši film, Skrivnosti in laži, 1996) se je posrečila nekakšna sinteza obojega v humorni in včasih tudi komični obliki, pri čemer pa ne gre za kakšno smešenje ali karikiranje življenja angleških delavskih družin (Življenje je sladko) ali obstrancev (Goli), kakor pa za tako rekoč ‘ekscesno’, presežno natančnost ali eksplicitnost portretov. Kar pomeni, da bi v Leighovih filmih komični učinek izhajal od tod, da so si liki preveč podobni, da so preveč takšni, kakršni so. /…/ Čeprav je videti bolj ‘spokojen’, je Še eno leto vendar tipično leighovski film, ki vselej zadene tja, kjer boli.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Suvereno, elegantno, v ritmu počasnega valčka, z občutkom za drobne trzljaje obraznih mišic in bolečino v očeh.«
– Špela Barlič, Pogledi

»Mike Leigh (Goli, Vera Drake) je posnel divjaško pronicljiv prerez fenomena staranja in njegovih mrtvih kotov – zagat, v katerih teže umrljivosti in premaganosti ne preženeta ne človeška bližina ne delanje načrtov za vse krajšo prihodnost. Na prvi pogled sta glavna junaka filma zadovoljna zakonca pri šestdesetih. A čustveno težišče pripovedi je nesreča samskih in ovdovelih izgubljencev, ki ji je Tomovo in Gerrijino družinsko zadovoljstvo le srhljiv kontrast. Leigh režira naravnost sadistično. Sleherni izraz prijateljske naklonjenosti in vedrogledosti kontrapunktira z namigi na družabno zadrego, nezaželenost in osamljenost. Sklepni kader je pošasten. 4/5«
– Dušan Rebolj, Slovenske novice


Grenko sladka študija para (prijateljev, sorodnikov), ki v zgodnji jeseni življenja ne pozablja na drobne radosti vsakdana, na pomembnost druženja, izmenjavanja emocij

ŠE ENO LETO

Skozi letne
čase potujeva
kot prerešetana
angela,
skupno brezno
je neizgovorjeno,
kako dolgo bova
vzdržala v
ravnini pogleda

Igor Bizjan

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno