zgodba
Sanjska vožnja po pozabljeni železniški progi popelje Jozefa na obisk k umirajočemu očetu v oddaljenem sanatoriju v Galiciji. Ob prihodu Jozef ugotovi, da je sanatorij skoraj popolnoma zapuščen, vodi pa ga skrivnostni doktor Gotard. Ta mu pove, da se smrt njegovega očeta, ki ga je doletela v domovini, še ni zgodila, in da v sanatoriju v primerjavi z normalnim časom vedno nekoliko zamujajo. Jozef bo spoznal, da je sanatorij svet na pol poti med spanjem in budnostjo ter da časa in dogodkov v njem ni mogoče zares izmeriti.
iz prve roke
»Film raziskuje motive in teme, vzete iz mitopoetičnih del Bruna Schulza. S kombinacijo lutk in igranih prizorov prikazuje demiurško ožilje Schulzevega 13. apokrifnega meseca v Regijah velike herezije. Okvir zgodbe predstavlja dražbena hiša, katere najboljši časi so že minili, in Dražitelj v svojem najboljšem trenutku. Za javno dražbo! Lot št. 47: lesena optična škatla s sedmimi lečami in spretno skritim predalom, ki naj bi vseboval očesno mrežnico prvotnega lastnika. Ta naj bi se enkrat letno, ob pravilni izpostavitvi sončnim žarkom, utekočinila ter namočila vsako od sedmih podob in jih tako drugo za drugo spravila v gibanje. V labirintskih hodnikih sanatorija se bodo predmeti in dogodki premikali s pomočjo lastne sile. Nastala bo srhljiva polresničnost in Jozef se bo znašel ujet v morasto mrežo spominov, fantazij in vizij, ki se jim bo lahko le prepustil. Našel bo svojega Očeta, ga v sanjah izgubil, odkril več Očetov hkrati, nazadnje pa ga izgubil za vedno. Celo Jozef sam se bo razdelil na več likov; eden bo umrl, drugi bo obsojen na brezkončno tavanje po hodnikih sanatorija, zadnji pa se bo vkrcal prav na tisti vlak, s katerim je prišel.«
– Quay Brothers, 2024
»Spomnim se, ko sva prvič brala Bruna Schulza. Britanski filmski inštitut je zahteval, da svoj naslednji film posnameva po knjigi, in takoj sva predlagala Schulza. To je bil res izziv, saj sva ob prebiranju njegovih del večkrat razmišljala, da se jih želiva na vsak način lotiti z lutkami. V projekt sva se morala kar nekako vreči, nisva smela biti strahopetna, nisva se smela bati lutk. Schulz naju je v nekem smislu osvobodil. Res je mogočen pisatelj. Do konca življenja bi lahko snemala filme po njegovih knjigah, pa še vedno ne bi nikoli zares dojela njegovega sveta. /…/ Schulz je bil skrivni katalizator najinega dela. Celo ko sva pripravljala priredbo Roberta Walserja, nama je švicarski odvetnik, ki je imel pravice za njegove knjige, rekel: ‘Z Robertom Walserjem morata narediti tisto, kar sta naredila s Schulzem.’ Čudovito je, da je odvetnik rekel nekaj takega. /…/ Psihologija naju ne zanima preveč, razen če gre za patologijo, fetišizem – odklon, ki te odpelje stran od glavne ceste. Zaviješ v stransko ulico, v klet ali na podstrešje … v 13. mesec. Za naju je to najboljša metafora: tisti čudni 13. mesec. Animacija je popolno utelešenje tega; tu leži njena največja svoboda. Ustvarjanje sveta, vesolja, ki je popolnoma samozadostno v svoji čudaškosti. /…/ Včasih sediš in bereš odlomek iz Schulza, Walserja ali Kafke … Spomnim se nekega Walserjevega besedila na začetku filma The Comb. Šlo je za esej o svobodi. Kadarkoli sem ga bral, ga preprosto nisem mogel razumeti, bil je neulovljiv. Pa vendar je okoli njega zrasel čuden misterij. So stvari, ki te globoko ganejo ravno zato, ker jih ne moreš ujeti. Lepe so v svoji izmuzljivosti … Ko naju vprašajo, kako narediva film, pomislim na glasbo. V glasbi ni tiste potrebe, da bi stvari opredelili v smislu: ‘O čem govori ta zgodba, kako je nastal ta film?’. Ko gre za glasbo, nihče ne sprašuje takšnih stvari. Najini filmi so ji v tem smislu podobni. Ne vidiš ptice, slišiš le prhutanje kril zunaj kadra, ali pa senco, ki preleti zaslon. /…/ Vsi želimo splezati skozi ogledalo in ostati na drugi strani, želimo se izgubiti v gozdu, biti prijetno izgubljeni. Kot v pravljicah, ko izgubiš orientacijo. /…/ Strah, nemir, nelagodje, to so zelo subtilne reči, neprijetne, a hkrati zelo resnične. Poznava ta občutek. Strašljivo je pomisliti, da medtem ko se ti zdi, da si v redu, gre globoko v tebi nekaj svojo pot.«
– Quay Brothers, 2001