zgodba
Yoseli ima na hrbtu tetovažo Eifflovega stolpa. Vse življenje si je želela potovati, a so jo aretirali na letališču, ko je tihotapila droge. Nacho je trans moški, ki je bil v zaporu zaradi goljufije in je tam ustanovil rock band. V tem hibridnem muzikalu lahko vsakdo odigra svoje življenje in izkušnjo iz ženskega zapora v Buenos Airesu.
iz prve roke
»Leta 2019 sem v ženskem zaporu v Ezeizi organizirala filmsko in gledališko delavnico kot prvi korak k umetniškemu projektu, ki sem ga želela tam izvesti. Sprva sem hotela napisati film, ki bi ga posnela v zaporu. /…/ Nato je prišla pandemija in nismo se mogli več vrniti vanj. Ljudem, ki sem jih tam spoznala, so se tedaj zaključevale kazni. Tako sem pomislila, da bi lahko delala zunaj zapora, z ljudmi, ki so prišli ven. Da bi ta čas, ki so ga preživeli v zaporu, rekonstruirali nekje drugje, v našem primeru v nekdanjem zaporu. Reas je tako film bivših: bivših kaznjenk v bivšem zaporu, ki rekonstruirajo svoje zgodbe. /…/ Med pisanjem scenarija in med vajami je bila največja nevarnost (in o tem smo se z ekipo veliko pogovarjali), da bi zdrsnili v ‘zaporniški realizem’. Reas ni smel postati še eden v nizu filmov, ki stigmatizirajo ljudi in delajo iz zapora spektakel nasilja. Moral je biti nekaj drugega. Želeli smo prikazati spomine, fantazije in želje teh ljudi. Predvsem pa nam je bilo pomembno, da izpostavimo, kakšen zares je zaporniški sistem. Kako je delati v zaporu, se pogovarjati po telefonu, nekoga ljubiti v zaporu. Žanr muzikala nam je ponudil idealno formo, da smo lahko v ospredje potisnili fantazijo, domišljijo, da so nastopajoče lahko uživale in blestele, bile neverjetne, lepe in glamurozne. V zaporu vsekakor srečamo nasilje, grozote in mučenje. A tam je tudi ljubezen, skupnost, družina. Vezi, ki se stkejo v zaporu, so tisto, kar te reši.«
– Lola Arias
kritike
»O drugem celovečercu Lole Arias ni mogoče razmišljati, ne da bi omenili njen prvenec Teater vojne (Teatro de guerra) /…/. Metoda je skorajda enaka: delo z naturščiki, ki so doživeli travmatično situacijo; umetniška poustvaritev njihovih izkušenj, ki črpa iz subjektivnosti njihovih spominov in doživljanja, režiserka pa jih organizira v dramsko snov. Toda hkrati filma ne bi mogla biti bolj različna. Medtem ko je Teater vojne (ki je izšel iz gledališke igre) na filmsko platno prenesel konfliktne koncepte moškosti v skupini nekdanjih vojakov z obeh strani falklandske/malvinske vojne, je Reas ženski in raznolik film, ki je nastal na podlagi gledaliških delavnic v ženskem zaporu, a je bil kot umetniško delo že v izhodišču zamišljen kot film. /…/ Muzikal implicira svetlobo, iskro, radost – in to izražajo liki, ki svoje zaporniške spomine upodabljajo skupaj s svojimi sanjami, upi in željami. Zaradi teh občutij je Reas tako živ in vitalen film, saj nekoč ujeta in podjarmljena telesa zdaj svobodno plešejo in pojejo, se igrajo in sanjarijo.«
– Luciano Monteagudo, filmski kritik in kurator
