zgodba
Axl želi odkriti svojo preteklost, zato išče izgubljenega očeta. Vera bi svojo preteklost najraje pokopala, zaceliti skuša zlomljeno srce. Njuni zgodbi se odvijata v vzhodnem delu Londona. Ko Axl izve, da njegov oče trguje z nepremičninami, ga spozna pod pretvezo, da je študent, ki išče stanovanje. Bolj ko spoznava življenje svojega očeta in njegove družine, težje ga sprejema. Da bi ubežal sporu, se zavleče na klubsko sceno, v zapuščeno skladišče. Tam spozna Vero, ki je droben korak pred razmerjem s popolnim tujcem. Da bi se obvarovala pred srčno bolečino, želi tokrat ostati popolnoma anonimna. Načrti se ne izidejo, saj se zaljubi in tako postane žrtev lastnih zastavljenih meja.
Romantična zgodba nemirne mladosti, iskanja identitete in raziskovanja spolnosti, ki se spogleduje s francosko novovalovsko energijo, je postavljena v boemski raj – labirintno zapuščeno skladišče v Londonu, polno sanjavih idealistov.
Ni važno od kod prihajaš, pomembno je, kam greš.
iz prve roke
»Imel sem prijatelje, ki so živeli v skvotih. V njih sem posnel tudi kar nekaj različnih glasbenih spotov. V nekem velikem skladišču so živeli študenti umetnosti in glasbeniki, vsak teden so priredili veliko zabavo v treh nadstropjih. V vsakem kotu je stal kup smeti, a če si pogledal podrobneje, si ugotovil, da gre za instalacijo. Čisto povsod so bile instalacije. Ves prostor je bil umetniško delo.«
Alexis Dos Santos, režiser in scenarist
zanimivosti
Čeprav film Razmetane postelje nima izvirne glasbene spremljave, napisane posebej zanj, je vseeno nabit s pop rock pesmimi, kar je nedvomno posledica dejstva, da je Alexis Dos Santos dolgo časa delal kot režiser video spotov in pri tem delu spoznal obilico zanimivih glasbenih skupin. Skladbe za film so tako odstopili še relativno neznani izvajalci ali skupine, kot so na primer (We Are) Performance, Connan Mockasine, Plaster of Paris in Michiel Huisman (tudi eden od igralcev v filmu), pa tudi slavnejši bendi, na primer Tindersticks.
portret avtorja
Alexis Dos Santos je rojen leta 1974 v Argentini. Je režiser, pisec scenarijev, montažer in producent. Študiral je v Buenos Airesu in Barceloni, nato pa se je leta 1998 preselil v London in tam obiskoval Državno univerzo za film in televizijo. Za svoj celovečerni prvenec Lepilo (Glue, 2006), zgodbo o odraščanju argentinskih najstnikov, je prejel več nagrad; film je bil predvajan tudi v tekmovalnem programu izolskega festivala Kino Otok. Razmetane postelje so njegov drugi igrani celovečerni film.
kritike, komentarji
»Prisrčen, iskren film o iskanju, naključnih srečanjih in pogumu je prispevek Alexisa Dos Santosa letošnjemu LIFFu. Glavni igralec, simpatični Fernando Tielve, se je po projekciji filma z občinstvom pogovarjal o poteku snemanja, spopadanju z vlogo in svojem plesnem daru. Z vlogo Axla se je lahko popolnoma poistovetil, kot bi bil njegov brat dvojček. Film je bil delno posnet po scenariju, vsaj za polovico pa je bilo improviziranja, ki po mnenju Fernanda Tielva igralcem omogoča, da se bolj osredotočijo na dogajanje in soigralce. Sam se je tako odločil, da bo v svojih naslednjih filmih hlinil improviziranje in tako bolje odigral svojo vlogo. Med pogovorom ga je malce zmedel mamin telefonski klic, a je nadaljeval prikaz simulacije skoka s padalom in vedno znova spravljal publiko v smeh. Film Razmetane postelje je že deseto delo mladega španskega igralca (debitiral je pri petnajstih letih v filmu Hudičeva hrbtenica), ki verjame, da je akademska izobrazba za igralce pomembna, saj omogoča raziskovanje različnih, včasih protislovnih igralskih metod.«
Barbara Spreiz, LIFFe blog
»Tople, prijazno razmetane jazbine in blodnjak vlažnih ulic londonskih boemskih četrti, po katerih vandrata ter se tu in tam srečata fant in dekle na robu odraslosti in lovu za lastno identiteto. Čas je za pospravljanje, obračun s preteklostjo in poganjanje novih korenin. Lirična, mehka novovalovska pripovedka z eklektično mešanico režijskih stilov in vsem, kar odraščanje nujno vsebuje: zabavo, glasbo, prijateljstvom, seksom in ljubeznijo.«
Špela Barlič, Dnevnik
»Razmetane postelje je film s spleenom, film, ki odseva sproščeno ozračje boemskega, umetniškega Londona. V nekem skvotu svoja ljubezenska in identitetna vprašanja rešuje skupina mladih različnih nacionalnosti. /…/ Film poteka narativno sproščeno in spontano, barvo mu dajeta zanimiva kostumografija in barvita scenografija, pravi ritem sodobni pop rock zvoki, večji del njegovega šarma pa prispeva dobra igra simpatično razkuštranega Fernanda Tielva in nežne Deborah Francois. V mnogih pogledih torej značilen mladostniški film, po drugi strani pa vseeno narejen dovolj originalno, da pritegne pozornost. Postelje so na koncu malo manj razmetane kot na začetku, a ne zelo, občutek pa je vseeno boljši. Argentinec Alexis Dos Santos je po uspešnem prvencu Lepilo (2006) še enkrat dokazal, da gre z njim resno računati.«
Valentina Plahuta Simčič, Delo