Gluhonemi smetar Shigeru na enem svojih dnevnih obhodov odkrije polomljeno srfarsko desko. Odnese jo domov, popravi in se z njo odpravi na obalo. Njegovo gluhonemo dekle in gruča deskarjev opazujejo, kako Shigeru z deske vsakokrat pade v vodo. Vendar ne obupa in je tako vztrajen, da sčasoma začne celo tekmovati …
Nenavadna, melanholična komedija, katere izvirni naslov se v celoti glasi Tistega poletja, ko je bilo morje najbolj mirno, je prvi film, ki je nastal v Kitanovi lastni produkciji Office Kitano, in obenem prvi, s katerim je Kitano odločno odstopil od svojega takrat že preverjenega žanrskega obrazca gangsterskih filmov, s katerim je zaslovel. Kitano je za film prejel nagrado za najboljšo režijo na 13. filmskem festivalu v Yokohami, njegov hišni skladatelj Jô Hisaishi pa je bil nagrajen z odličjem Japonske filmske akademije za najboljšo glasbo.
Takeshi Kitano se rodi v Tokiu leta 1947 in v svet zabaviščne industrije vstopi leta 1972 pod psevdonimom »Beat« Takeshi; imenom, ki ga kot igralec uporablja še danes. Kot polovica dueta komedijantov Two Beats se ob koncu sedemdesetih Kitano na Japonskem uveljavi kot ena vodilnih figur tako imenovane manzai (stand-up) komedije. S svojim značilnim načinom govora in nezgrešljivim obrazom v osemdesetih zaslovi kot eden najbolj priljubljenih komikov. Z odrov se kmalu preseli na televizijske ekrane, od tam pa na filmska platna, kjer iz igralca dozori v režiserja, njegov lik pa doživi radikalno preobrazbo iz čudaškega komedijanta v čudaškega nasilneža. Izjemen uspeh filma Ognjemet (Hana-Bi) iz leta 1997 utrdi Kitanov sloves na mednarodnem filmskem prizorišču. Ognjemet je med drugim nagrajen z zlatim levom za najboljši film na festivalu v Benetkah in izbran za najboljši neevropski film po izboru Evropske filmske akademije. Prvič v šestih letih pri snemanju Lutk, desetega filma, ki ga podpiše kot scenarist in režiser, Takeshi Kitano ostane skrit za kamero. Od svojega režijskega prvenca iz leta 1989 dalje Kitano namreč piše, režira, montira in nastopi skoraj v vsakem svojem filmu, ki si v neverjetnem tempu skoraj enega letno sledijo brez občutnih nihanj v kakovosti, izvirnosti in vedno ostrejši umetniški rahločutnosti. Leta 2003 za film Zatoichi Kitano v Benetkah prejme srebrnega leva za najboljšo režijo in nagrado občinstva za najboljši film.