zgodba
Zoran Predin: upornik, borec za pravice, postpunker, šansonjer. Ikona jugoslovanskega novega vala. Spremljamo njegovo pot od mladosti v delavskem Mariboru, kjer se je začel ukvarjati z glasbo, preko vrhunca slave s skupino Lačni Franz pa vse do solo kariere, ki je utrdila njegov ikonični status. Odkrivamo, kako so Predinove uspešnice odsevale tako družbene spremembe tistega časa kot njegove osebne prelomnice. Skozi film nas vodijo velikani jugoslovanske glasbene, literarne, filmske in športne scene, kot so Đorđe Balašević, Branko Đurić, Miljenko Jergović, Sašo Hribar, Gabi Novak, Jure Franko, Magnifico, Elvis J. Kurtović, Karpo Godina, Boris Cavazza, Peter Lovšin, Vlado Kreslin in mnogi drugi.
iz prve roke
»Prva Zoranova pesem, ki sem jo slišal, je bila Naj ti poljub nariše ustnice. Kot rojen Sarajevčan nisem razumel več od refrena, ampak sem tako močno začutil ta brutalni ritem in nenavadno melodičnost Zoranovega žametnega glasu, da sem ga takoj vzljubil. Približno osemindvajset let pozneje sva se z Zoranom dobila na kavi in se zmenila, da narediva Praslovana. Po petih letih snemanja, pregledovanja arhivskega materiala, poslušanja vseh petinštiridesetih albumov, po sedmih mesecih v montaži in iskanju zgodbe, ki bo najbolje predstavila Zorana Predina in njegovo ustvarjalnost, je pred vami končno Praslovan. Film o neverjetnem kantavtorju, pisatelju, družinskem človeku z vsemi pomanjkljivostmi in vrednotami. Dokument o večnem uporniku, ki je krojil rokenrol sceno bivše Jugoslavije in na njej vztraja še danes.«
– Slobodan Maksimović
»Film mi je nastavil ogledalo, v katerem sem odkril nekaj svojih, meni do zdaj neznanih stopinj, ki sem jih v petinštiridesetih letih pustil v času in v ljudeh, s katerimi sem jih preživel.«
– Zoran Predin
kritike
»Čeprav film traja skoraj dve uri, to pa je za glasbeni dokumentarec nevarno dolgo, na nobeni točki ne postane dolgočasen. Vešče namreč prepleta že omenjeno figuro govorečih glav s posnetki iz Predinove kariere, tu in tam presenetljivo iskrenimi intervjuji s Predinom samim in člani njegovih družin ter igranimi vložki tujih turistov na turi po njegovem življenju. Ti sprva delujejo nekoliko vsiljeno. A se iztečejo v veliki finale, ki deluje kot posrečen most od zgodbe o Zoranu Predinu kot največjem mogočem približku glasbenega zvezdnika v slovenskem in jugoslovanskem prostoru do Zorana Predina kot človeka. /…/ Ob vsem tem pa je še vedno največji dosežek filma, da mu uspe kritično prikazati izredno bogato kariero glasbenika, ki je vedno znova iskal nov izraz in se včasih bolj, včasih manj uspešno skušal tudi prilagajati okusu svojega občinstva.«
– Žiga Brdnik, Radio Slovenija
»A Maksimović, ki – magari nehote – trči ob »slovenski sindrom« (ne vemo, kaj bi s svojimi velikimi avtorji, o njih ne znamo ničesar povedati, a vzeli bi jim pokojnine), vendarle dela vse, da doku o Predinu, ki prej napiše pesem, kot pove vic /…/, ne izgleda kot wikipedijsko geslo, tako da je to, kar izvemo /…/, obenem že tudi emocionalni payoff. Praslovanu se ni treba emocionalno pretegovati. In emocionalnih trenutkov – o, ko bi me le oče videl v duetu s Terezo Kesovija! o, ko bi se le ohranile fotke, na katerih sem leta 1984 pomotoma poziral z jugoslovanskimi košarkarskimi reprezentanti! – ni treba spreminjati v opere. Predin, ki sam dobro ve, kdaj se je obnašal kot »zadnja budala«, je vedno deloval preveč brechtovsko, pa ne le ko je pel »nič nas ni strah, če so smučarji z nami« (Slovenci itak niso vedeli, da se zafrkava) ali ko je pel o »mravljinčarjih in čeladarjih« (na šolskih proslavah so otroški pevski zbori to evforično prepevali, ne vedoč, da pojejo o kurcu), ampak tudi ko je pel »naj ti poljub nariše ustnice. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina