zgodba
Po jedrski nesreči z Zemlje v nebo odfrčijo štiri regratove semenke in iščejo nov dom. Znajdejo se na planetu, ki je nenavadno lep, včasih pa tudi strašljiv. Prevažajo se na polžih lazarjih, bežijo pred požrešnimi paglavci, občudujejo ples kresnic pod zvezdami in opazujejo rast gliv. Potujejo preko ledenih pokrajin, rek in morja, po gozdu in čez puščave ter iščejo zemljo, v kateri bi lahko pognale korenine.
o avtorici
Momoko Seto se je rodila v Tokiu leta 1980. Študirala je v Tokiu in Marseillu, hkrati pa delala kot režiserka pri CNRS (National Centre of Scientific Research) v Parizu. Ustvarja eksperimentalne filme, v katerih kombinira različne žanre. Snema kratke filme in dokumentarce. Predstavila jih je na številnih festivalih in zanje prejela več nagrad. Živi in dela v Parizu.
iz prve roke
»Prva ideja, ki sem jo imela, je bila, da bi naredila pustolovski film, v katerem bi nastopale rastline. Ampak rastlina, ki bi že bila zasidrana v prst, bi bila težko glavni lik takšnega filma. Semena pa potujejo na vse mogoče načine. Živijo, lahko bi rekli, zelo avanturistično življenje. Seme regrata sem izbrala zato, ker smo že vsi pihnili v zrak semena z regratove lučke. Redkokdo pa se vpraša, kaj se zgodi s semeni, ko jih pihnemo v zrak. Kam vse lahko odpotujejo?«
»Za vsako podobo v seriji filmov o planetih sem uporabila več različnih tehnik, od posnetkov v časovnih presledkih, hiperpočasnih posnetkov, ultramakro fotografije in orodja StackShot za sestavljanje posnetkov za doseganje razširjene globinske ostrine pa vse do robotike. Posnetki v časovnih presledkih so umetnost zgoščanja časa. Z njimi v daljšem časovnem obdobju zabeležimo zelo počasne naravne pojave, ki so za oko pogosto nevidni. Ko posnetke zavrtimo hitreje, »končno« ugledamo nevidno. Hiperpočasni posnetki pa so umetnost razpiranja časa. Tako kot pri posnetkih v časovnih presledkih (fantomska) kamera zabeleži zelo hitro gibanje in ga razčleni. Posneti subjekt tako postane »nekaj drugega«. Tukaj tehnika ni samo orodje za poudarjanje videnega, temveč razkriva tisto, kar leži onkraj vidnega sveta.«
– Momoko Seto
o nastajanju filma
“To sicer ni dokumentarec o rastlinah, temveč znanstvena fantastika,” je povedala japonsko-francoska režiserka in poudarila vlogo zvoka in glasbe v filmu, ki je brez dialoga. Med ustvarjanjem so se med drugim spraševali, kako zveni polž, ko prileze iz zemlje, in kakšen je zvok regratovih lučk ali bukovega ostrigarja med rastjo, za kar so uporabili oglašanje kitov.
kritike
»Celovečerni film Potovanje regratove lučke japonske umetnice Momoko Seto se izmika jasni žanrski klasifikaciji. Je hibrid računalniške animacije, makrofotografije in posnetkov v časovnih presledkih, tako imenovanega timelapsa, ki v odsotnosti dialogov tkejo nežno pripoved o svetu po koncu sveta. A čeprav se na papirju hitro vzpostavijo vzporednice z animacijo Valovanje, nas Momoko Seto s svojim prvencem ponese še korak dlje: v življenje rastlin, štirih semenk regratove lučke, ki jih po nuklearnem uničenju Zemlje izstreli v vesolje.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik
»Podrastje praproti postane izredno gosta džungla, gobe se vzpenjajo v nebo kot ogromna, tisočletna drevesa, bogomolka postane zastrašujoča in nevarna pošast, gomazeči lazarji pa mirni, ljubeči stvori, ki jih lučke lahko izkoristijo kot prevozno sredstvo, ko obupane in izmučene komaj še stojijo pokonci. Momoko Seto v ospredje postavlja naravo, ki je v filmih sicer najpogosteje le kulisa in negibno ozadje, pred katerega so (tako dobesedno kot figurativno) postavljeni ljudje ali živali. Pravzaprav je ves njen svet sestavljen iz elementov narave, s čimer Momoko Seto neposredno pokaže njeno ključno vlogo in pomen. Regratove lučke so le en delček sestavljanke, Potovanje pa film, ki v drobnem najde veliko – lučke so prisiljene v migracijo zaradi uničenja, ki ga je povzročil človek, z osredotočanjem na naravo pa Momoko Seto pokaže tisto bistveno: narava človeka ne potrebuje, kajti cikel življenja se bo lahko nadaljeval tudi brez nas.«
– Tinkara Uršič Fratina, Koridor