iz prve roke
»Portrete duhov sem snemal in montiral vrsto let, še preden sem začel delati na filmu Bacurau in nato med pandemijo. Posnel sem tudi variacije elementov, ki jih vsebuje ta film. Šumi soseske in Aquarius vsebujeta fragmente teh idej, bežne pasuse, ki napovedujejo prihajajoči film, bodisi temo, ki jo obravnava, ali njegovo splošno vzdušje. Tema dveh kratkih videodokumentarcev, ki sta bila pred 30 leti moje diplomsko delo iz novinarstva, je bil propad starih filmskih palač v Recifeju v poznih 80. in zgodnjih 90. letih. Drugi izmed filmov je govoril prav o gospodu Alexandru Mouri [tamkajšnjem operaterju], ki je postal moj dober prijatelj in ga močno pogrešam. V letih 1989/1992 sem se po naključju znašel tam s 35-milimetrskim fotoaparatom in preprosto videokamero. Posneti material sem varno hranil in zdi se mi, da je bil čas v teku let tem podobam naklonjen. /…/
V treh desetletjih se je toliko spremenilo, samo mesto, tehnologija, filmsko prikazovanje in obiskovanje kina. Ironično je, da je kino São Luiz še vedno tam, nespremenjen, kot časovni stroj s tisočero sedeži. Dolgo zlorabljano središče mesta je še vedno pomemben lik. Poleg tega sem želel za Recife sestaviti album podob, lasten specifični album, ki temelji na mojem opažanju, da se brazilska mesta navadno vtisnejo v spomin na podlagi omejenega števila bledečih filmskih posnetkov in fotografij iz preteklosti, skorajda nekakšnih ‘uradnih portretov’, ki ne predstavljajo nujno mojega pogleda – ali tega, kaj do svojega mesta čutijo ljudje. S tem novim osebnim albumom, ki sem ga sestavil, sem zadovoljen. /…/
Moj brat Múcio je priznan arhitekt in mislec urbanizma; že dolga leta se tu in tam pogovarjava o prostorih. Moja razmišljanja o prostorih in mestih niso tehnična, temveč temeljijo na prepričanju, da so ti prostori odrazi človeške narave, ki vstopa v interakcijo z družbo in kapitalizmom ali jo ta dva (pre)oblikujeta. V arhitekturi lahko ogromno vidimo, v dobrem in slabem pomenu, naj je lepa ali grda, prijazna ali sovražna v samem svojem načrtu. Lahko ustvarja napetost, lahko je prijetna. Kolikor je bilo le mogoče, sem se trudil odpirati kadre svojih filmov; umeščanje likov v prostore je res zadovoljujoče, pa naj so odprti, široki, radodarni ali utesnjeni. Mesta so lahko tako filmska. /…/
Filme vidim kot dokumente, pisma, ki jih lahko nekdo na novo odkrije in prebere v prihodnosti, pri čemer ni pomembno, ali je film igran ali dokumentaren, ‘resničnost’ ali ‘fantazija’. Zdaj, ko se pogovarjam z vami, sem morda razumel, da se je ta film porodil iz moje lastne želje po gledanju starih fotografij, ki sem jih večinoma odkril med raziskovanjem za film. Odkrivanje novega gradiva v Brazilski kinoteki in številnih družinskih fotoalbumih ter škatlah za čevlje me je privedlo nazaj k starim arhivom, k otroškim spominom in zgodbam, ki so mi jih pravili starejši. Občutil sem, da je tako prav, in bilo je navdihujoče. Ta film mi je pomagal pri pisanju scenarija za Tajnega agenta, slednji pa je še okrepil mojo vez s Portreti duhov. Te stare podobe, fotografije, zvočni in filmski posnetki so mi pomagali razumeti moje mesto in sosesko, v kateri sem preživel toliko let. Pa tudi odnos, ki ga gojim do filma, kot ljubitelj in kot ustvarjalec. Ko zremo v podobe preteklosti, se bržkone ne moremo izogniti občutku nostalgije, tistemu saudade. Toda ob pristnem stiku s preteklostjo sedanjost lažje diha.«
– Kleber Mendonça Filho
Portreti duhov Retratos Fantasmas
režija in scenarij Kleber Mendonça Filho, fotografija Pedro Sotero, montaža Matheus Farias, produkcija Emilie Lesclaux
IMDbFotografije
Aktualno
Valovanje Straume
Gints Zilbalodis
četrtek, 10. 07. 2025 / 21:30 / Ljubljanski grad
Svet, posejan z ostanki človeške civilizacije, se bliža koncu. Maček je samotarska žival, a ko njegov dom opustoši velika povodenj, skupaj z drugimi živalmi poišče zavetje na čolnu. Medtem ko plujejo skozi sanjske pokrajine, se spopadajo z izzivi in nevarnostmi nove resničnosti. »To ni le film, temveč filmska poezija v gibanju – nepozabna vizualna simfonija za vse generacije.« – Mitja Reichenberg, Stop. Oskar in evropska filmska nagrada za najboljši animirani celovečerec.
Anora Anora
Sean Baker
petek, 11. 07. 2025 / 21:30 / Ljubljanski grad
Dobitnica letošnje zlate palme je svojevrstna pravljica o Pepelki, sodobna screwball komedija, v kateri se Sean Baker (Projekt Florida) na odkrit in neposreden način loteva tem seksa, ljubezni, denarja in moči.
Feničanska spletka The Phoenician Scheme
Wes Anderson
sobota, 12. 07. 2025 / 21:30 / Ljubljanski grad
Najnovejši film Wesa Andersona prihaja na spored Kinodvora naravnost s svetovne premiere v Cannesu.