zgodba
Dvanajstletna Sofija sanjari o kampiranju z ekipo in o prvem poljubu. Toda poletne počitnice mora preživeti v razpadajoči družinski hiši na Hvaru, pri precej naporni babici Mariji in njeni norčavi sestri Luci. Brez družbe, signala in interneta je Sofijino življenje na Hvaru »kar nekaj«, a vsakdanjo monotonost kmalu prekine zanimiva družba otoških mladostnikov, pa tudi nenavadno vedenje babice Marije. Sofija sumi nekakšno skrivno romanco, toda velika preiskava babičinega ljubezenskega življenja nazadnje pripelje do odkritja dolgo varovane družinske skrivnosti …
o avtorju
Radivoje Andrić (1967), sprva odrski, danes pa televizijski in filmski režiser, se je najprej kalil kot asistent režije pri večjih projektih, kot je film Lepe vasi lepo gorijo. V slovenskih kinih smo ga spoznali kot režiserja celovečercev Munje! in Ko bom velik, bom kenguru. Po štirih televizijskih serijah je posnel svoj peti film, Poletje, ko sem se naučila leteti.
iz prve roke
»V Malmöju smo imeli dve projekciji, med občinstvom so bili sami otroci. Obe sta bili bolj podobni rock koncertu kot filmski projekciji. Otroci so se zelo burno odzivali na vse, kar se je dogajalo v filmu. Po projekciji so imeli priložnost, da me vprašajo, kar želijo. Otroci so pokazali veliko zanimanja, postavljali so pametna vprašanja. Pravzaprav nam je komaj uspelo zaključiti pogovor, saj vprašanjem kar ni bilo konca. Neizmerno me veseli, da otroci iz povsem drugačne kulture film tako dobro razumejo in se tako lepo odzivajo nanj. Priznati moram, da tega nisem pričakoval. Na drugi projekciji je bilo še bolj noro, saj je bila še večji rock koncert; na koncu me je prišlo nekaj fantov in deklet prosit, da se jim podpišem na roko. No, pa sem se – človek brez posluha – končno počutil kot prava rock zvezda. In resnici na ljubo so mi ti odzivi pomenili več kot sama nagrada.«
– Radivoje Andrić
kritike
»Poletje, ko sem se naučila leteti, je tako dobro prezračen film, da je videti kot najvedrejša, najnevsiljivejša in najinspirativnejša spravna slovesnost vseh časov. – ZA+«
– Marcel Štefančič jr., Mladina
»To je pravzaprav film o prvem poljubu. Na drugi ravni – z vidika odraslih, za katerega otroci nikakor niso slepi – pa je to film o smrti. In na tretji ravni, ki združuje vse zgodbe in ustvarja zgodbo vseh zgodb, ki so v filmu prikazane ali samo nakazane, je to film o spravi. To je prvi postjugoslovanski film o spravi. Posnet je bil 27 let po koncu vojne. /…/ Radivoje Andrić je filmsko zgodbo spremljal z neizmerno natančnostjo. Čeprav se skozi odličen film za otroke pretaka ena najmočnejših filmskih zgodb za odrasle v zadnjih tridesetih letih, je zapletena in bogato razčlenjena pripoved gledalcem ves čas jasna in razumljiva. Radivoje Andrić pripelje vse zgodbe, ki jih v filmu začne, do sklenjenega kroga; ničesar ne obravnava lahkotno ali površno. Največjo pohvalo, kar si jih lahko predstavljam, tako v prozi kot filmu, pa si zasluži, ker je izjemno pozoren na tistega enega idealnega gledalca. Denimo na tistega, ki bo znal spremljati babičino tankočutno jezikovno preobrazbo med Beogradom in Hvarom, ki jo Olga Odanović mojstrsko odigra. In ki bo do konca spremljal vsako besedo, gesto in grimaso med babico in njeno sestro, ki jo Sofia kliče nona (enako samozavestno in močno jo igra Snježana Sinovčić). Olga Odanović in Snježana Sinovčić, ki sta seveda izvrstni igralki, sta morali v tem filmu v vsakem trenutku zelo natančno vedeti, kaj morata narediti, misliti in čutiti.«
– Milenko Jerković, Express