zgodba
V svojem prejšnjem dokumentarcu je Joshua Oppenheimer povabil skupino nekdanjih članov indonezijskih vodov smrti, ki so v šestdesetih letih pobili več kot milijon domnevnih komunistov, da po vzoru svojih najljubših hollywoodskih filmov pred kamero ponovno uprizorijo svoje zločine. Teater ubijanja ni bil le šokanten in kontroverzen film o množični moriji, ki se je zgodila pred pol stoletja, pač pa tudi silovita obsodba današnjega režima strahu, zgrajenega na poveličevanju prav tega genocida.
Pogled tišine prinaša drugo plat zgodbe. Adi, štiriinštiridesetletni okulist, čigar brat Ramli je umrl pred njegovim rojstvom, ob ogledu Oppenheimerjevih posnetkov izve, kako je bil Ramli umorjen in odkrije identiteto storilcev. Odloči se, da bo prekinil dolgoletni molk in se soočil z možmi, odgovornimi za bratovo smrt – nekaj nepredstavljivega v deželi, kjer so morilci še vedno na oblasti …
»Pogled tišine je globok, vizionarski in osupljiv.« – Werner Herzog. »Eden največjih in najmočnejših dokumentarcev, kar jih je bilo kdaj narejenih. Prodoren komentar o človeškem stanju.« – Errol Morris. Velika nagrada žirije na Beneškem filmskem festivalu.
zanimivosti
Več o ozadju filma si lahko preberete na spletni strani http://thelookofsilence.com/.
Tako kot pri režiserjevem prejšnjem filmu so številni člani ekipe, vključno s sorežiserjem, zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi v špici zapisani kot »anonymous«.
iz prve roke
»Delati film o ljudeh, ki so preživeli genocid, pomeni stopati po minskem polju klišejev, večina slednjih pa je namenjena ustvarjanju junaškega (če že ne svetniškega) protagonista, s katerim se gledalec lahko poistoveti. S tem ponudimo lažno zagotovilo, da v moralni katastrofi zločinskih dejanj sami nismo v ničemer podobni storilcem. A prikazovati preživele kot svetnike z namenom, da bi sami sebe prepričali v svojo dobroto, pomeni izkoriščati jih za samoprevaro. To je žalitev za njihovo izkušnjo, ki nam na noben način ne pomaga razumeti, kaj pomeni preživeti grozodejstva, kaj pomeni živeti življenje, ki ga je uničil množični zločin, in kaj pomeni biti utišan z nasiljem. Da bi lahko krmarili skozi to minsko polje klišejev, smo morali raziskati tišino samo. Rezultat je, vsaj upam tako, pesnitev o tišini, porojeni iz terorja – pesnitev o tem, kako nujno je prekiniti to tišino, a tudi o bolečini, ki se pojavi takrat, ko je molk pretrgan. Morda je film spomenik tišini – opomin, da čeprav hočemo nadaljevati življenje, pogledati stran in razmišljati o drugih rečeh, nič ne more popraviti tistega, kar je bilo razbito. Nič ne bo obudilo mrtvih. Moramo se zaustaviti, sprejeti dejstvo, da so bila življenja uničena, in poskušati prisluhniti tišini, ki sledi. /…/ Tako kot vsa umetnost bi nas moral tudi dokumentarni film povabiti, zapeljati ali pa prisiliti, da se soočimo z najtežjimi, najbolj strašljivimi in najskrivnostnejšimi vidiki tega, kaj pomeni biti človek. V tem smislu je cilj umetnosti, da nam pomaga odločno zazreti se v ogledalo. Na ta način bomo lahko spregovorili o stvareh, o katerih bi morali spregovoriti že davno, ter začeli iskati rešitve. S tem, ko ljudi prisili ali zapelje k razmišljanju o najbolj bolečih resnicah, nam dokumentarni film – kot umetnost – odpre prostor, da se začnemo ukvarjati z našimi najbolj zastrašujočimi težavami. V tem smislu se umetnost razlikuje od aktivizma, a je še vedno intervencija – in tako omogoča aktivizem. /…/ Filma pravzaprav sodita skupaj. Teater ubijanja je nekakšna baročna nočna mora v slogu Hieronymusa Boscha, Pogled tišine pa je zgolj film, ki ga moraš narediti, če tihe, pošastne podobe iz Teatra ubijanja jemlješ resno: predstavljaš si, da vstopiš vanje in si poskušaš zamisliti počutje tistih dveh, treh prebivalcev, ki si morajo v teh strašljivih prostorih zgraditi življenje.«
– Joshua Oppenheimer
»Ko sem [Oppenheimerja] imenoval ‘novi Bresson’, sem mislil čisto resno. Na tem filmu je nekaj tihega, močnega in preprostega. Gre za enega najbolj elegantnih, najbolj čustveno silovitih filmov, kar sem jih kdaj videl.«
– Errol Morris
portret avtorja
Joshua Oppenheimer se je rodil leta 1974 v Teksasu, študiral na univerzah v Harvardu in na Central Saint Martins v Londonu, trenutno pa živi na Danskem. V svojih dokumentarnih in kratkih filmih se že več kot desetletje osredotoča na paravojaške skupine, eskadrone smrti in njihove žrtve. Svetovno pozornost je pritegnil s svojim prvim celovečercem Teater ubijanja (The Act of Killing, 2012), ki je postal eden najbolj odmevnih in kontroverznih dokumentarcev leta 2013 in je med drugim prejel nagrado Evropske filmske akademije ter nagrado BAFTA, pa tudi nominacijo za oskarja za najboljši dokumentarec. Pogled tišine je režiserjev drugi celovečerni dokumentarec.
kritike
»Film /…/, ki daje glas žrtvam indonezijskih čistk iz šestdesetih let, je manj konceptualno razkošen, a bolj boleče človeški in ravno tako morasto nadrealističen kot tisti provokativni prikaz strašnosti radikalnega zgodovinskega zanikanja [v Teatru ubijanja].«
– Carmen Gray, Sight & Sound
»Prefinjena estetika filma v nobenem pogledu ne ublaži njegove čustvene moči /…/ Številni izmed najbolj nepozabnih posnetkov v tem brezhibno narejenem delu preprosto vztrajajo na upadlih obrazih tistih, ki vsrkavajo dejstva – pogled, domnevam, o katerem govori naslov. Filmsko platno služi kot nekakšno ogledalo za občinstvo, ki bo verjetno podobno pretreseno.«
– Guy Lodge, Variety
»Ta film je ravno tako skrajno in pristno srhljiv kot režiserjev prejšnji. Posnet je z enako sijajnim smislom za vizualno, z enako strastno ljubeznijo do indonezijske pokrajine, pogovori pa so prikazani s prav takšno srh zbujajočo jasnostjo.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Pogled tišine je v veliki meri del diptiha: bolj konvencionalen kot njegov predhodnik, a v nekaterih pogledih še bolj izjemen.«
– Nick James, Sight & Sound
»/…/ Oppenheimer nadaljuje s svojim radikalnim raziskovanjem nastopanja in intervencije v dokumentarnem žanru, a brez kričave razkošnosti, ki je zaznamovala prejšnji film. Rezultat je tišja izkušnja, primerna za film, ki nas povabi, da opazujemo in skušamo razumeti, kako je slišati oglušujoča tišina kulture, ujete v nočno moro nekaznovanja. Oppenheimer se je izkazal kot naš najmočnejši glas, ko gre za raztezanje dokumentarne forme, in kot eden naših velikih sodobnih političnih umetnikov.«
– Robert Greene, »Najboljši dokumentarci leta 2014«, Sight & Sound
»Če je bil lanski dokumentarec Teater ubijanja nadrealističen sprehod skozi deželo priletnih pošasti, je njegovo nadaljevanje, Pogled tišine, veliko bolj streznjeno in prizemljeno romanje proti spravi med akterji in žrtvami indonezijskega genocida. /…/ Če je Teater ubijanja v prvi vrsti raziskoval mehanizme sprenevedanja, laganja samemu sebi in apologije zločinov, s katerimi morajo živeti indonezijski množični morilci /…/, pa Pogled tišine, tokrat brez teatrskih rekvizitov in distance improviziranega gledališča pozornost preusmerja na osnovno vprašanje krivde in odgovornosti.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO
»V dokumentarcu Pogled tišine, nadaljevanju Teatra ubijanja, jih obiskuje Adi, vaški optik, ki so mu tedaj z mačetami razsekali brata – brez jeze ali maščevalne sle jih sprašuje le, če svoje početje obžalujejo. Ne. Tudi občutka krivde nimajo. Le zakaj? Saj niso pobijali ljudi, ampak komuniste, ki ne verujejo v Boga – kdor ne veruje v Boga, pa ni človek. In kdor ne veruje v Boga, misli le na seks in prešuštvo, zato so komunistom odsekali jajca. Tudi Adijevemu bratu. Rablji, ki jih obiskuje Adi, so zdaj le še betežni, nemočni, napol slepi starci – indonezijska verzija “banalnosti zla”. Nekateri resda vse zanikajo, češ da gre le za komunistične laži, toda očitno niso videli Teatra ubijanja.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Oba filma sta veliko več kot samo politična dokumentarca – sta umetniški stvaritvi. Skupaj ustvarita grozljivo sliko družbe, ki trpi za posledicami nekaznovanja zločina. Oppenheimer se je z indonezijskim genocidom ukvarjal več kot deset let in o tej tematiki posnel dve mojstrovini, ki jih bo v prihodnje le stežka kdo presegel.«
– Klemen Černe, PlanetSiol
»Film, ki spreminja svet.«
– Igor Harb, Vikend
»Če je bil Teater ubijanja zbirka zblojenih predstav in sprevrženih načinov, na katere morilci s stališča družbene moči obravnavajo svoja dejanja, je Pogled tišine presunljivi portret človeka, ki si zmore s stališča popolne nemoči prizadevati zgolj za razumevanje. Za neke vrste spravo s pošastnimi silami, za katere je nedobrodošli tujek. In ki lahko zato, ker mora biti tiho, navsezadnje zgolj gleda.«
– Dušan Rebolj, Nedeljske novice