Dialektika med zgodovino in sodobnostjo, tradicijo in modernizacijo, je izražena v dokumentiranju nikoli dokončanega arheološkega izkopavanja in bentenja nad t. i. tombaroliji, »roparji grobnic«, ki so v tem delu Italije še posebej dejavni, saj so bili sposobni izropati številne podzemne palače. Medtem sirski morjeplovci iz Odese uvažajo žito, telefonisti odzivnega centra gasilske postaje pa v nemalokrat komičnih okoliščinah »gasijo požar« predvsem tam, kjer sploh ni ognja.
»Tri leta sem bival in snemal na vezuvskem obzorju, iskal sledove zgodovine, izkopavanja časa, ostaline vsakdanjika. Zajel sem zgodbe v glasovih vseh, ki so spregovorili; opazoval sem oblake in dim, ki se je dvigal s Flegrejskih polj. Ob ustvarjanju filma sprejmem presenečenje v srečanju, kraju, živosti videnega. Izziv je slediti kadru, ko zgodbe zaživijo. Čas filma je zaupanje v to srečanje. Snemal sem v črno-beli tehniki in videl v črno-belem. Ob snemanju – med morjem, nebom in Vezuvom – sem odkril nov arhiv resničnega in mogočega.« (Gianfranco Rosi)