zgodba
Več let po nepojasnjenem umoru svoje tete na njenem domu se mlada ženska z novim soprogom preseli nazaj v tetino hišo. Toda možakar ima skrivnost, ki jo bo skušal na vsak način obvarovati – tudi če bo moral svojo ženo zato pahniti v norost.
iz prve roke
»Poznam nekaj čudovitih režiserjev, ki se ne ukvarjajo posebej s tem, da bi njihovi igralci zaživeli pred kamero. Dramatični učinek dosežejo tako, da od blizu posnamejo vrtenje kljuke na vratih ali kaj podobnega. Jaz pa se za doseganje dramatične napetosti – morda zaradi svojih odrskih izkušenj pred odhodom v Hollywood – raje posvečam izrazom na obrazih igralcev. Kaj je navsezadnje bolj zanimivo od človeškega obraza? /…/ [Ingrid Bergman] je dobila oskarja. Všeč mi je bilo, da po naravi ni bila plaha; bila je zdrava ženska. Ko takšnega človeka zreduciraš na preplašeno, trepetajoče bitje, je to zanimivo in dramatično. /…/ Bilo bi zelo nevarno izbrati igralko, od katere že od začetka pričakujemo, da bo znorela; ki že od prvega trenutka daje vedeti, da nas čaka veliki nori prizor …«
– George Cukor
kritike
»Film iz niza pogovorov in igralskih soočenj zgradi prepričljiv, morbiden odnos med moškim in njegovo ženo. /…/ Vzdušje viktorijanskih sob, kjer se omenjena soočenja dogajajo, vzbuja občutek, da ženo živo pokopavajo; tempo je enoličen, tako kot v življenju; zapleti, ki jih povzročajo moževe manipulacije in ženina ujetost vanje /…/, pa so izpeljani s stopnjo čustvene subtilnosti, ki je za filme neobičajna. Veliko zaslug za kakovost prizorov ima gospa Bergman, ki zna ujeti odtenke histerije, zbeganosti in ljubezni, zaradi katerih statične epizode delujejo več kot ustrezno razgibano in pomenljivo.«
– Manny Farber, 1944
»Bogastvo značajskih podrobnosti je ena od stvari, ki Plinsko luč postavijo stopničko višje od drugih tovrstnih filmov, na primer bolj mehaničnega Suma Alfreda Hitchcocka. Cukor je iz zgodbe, ki je s svojim razpletom (dragulji na podstrešju) sicer nakazovala nekoliko za lase privlečeno melodramo o umoru, uspel izvabiti čustveno globino. Junakinjino trpljenje je globoko občuteno: njen strah psihološki, njena stiska pa resnična.«
– Patrick McGilligan, George Cukor: A Double Life
»Igralski nastop Ingrid Bergman /…/ je pretanjen in kompleksen tour de force različnih premikov oči in drugih obraznih izrazov – bežnih, spremenljivih –, medtem ko se junakinja odziva na moževe spletke. Umetelno zatemnjena osvetlitev /…/, izvrstna scenografija in kulisa Londona sedemdesetih let 19. stoletja /…/ so Cukorju pomagali ustvariti klavstrofobično vzdušje in ‘ton’, kot ga je imenoval sam, v katerem je Ingrid Bergman tako dobro delovala. Igralka s svojim obrazom in govorico telesa ter večinoma somnambulnim, a občasno histeričnim dialogom, ki simulira nekakšno duševno meglo z občasnimi izbruhi lucidnosti in besa, s pomočjo Cukorjevega metodičnega tempa in občutka za podrobnosti prikaže zahrbtne začetne stopnje norosti in dvomljenja vase. /…/ Plinska luč pronicljivo analizira globoko neravnovesje moči v patriarhatu in sadomazohistično vrsto odnosa, ki lahko žensko v zakonu prisili v duševno podrejenost. Film, ki ga je pogosto mučno gledati, hkrati navdušuje s svojim globokim razumevanjem izkrivljene spolne dinamike. Plinska luč v Cukorjevi filmografiji predstavlja mračen preobrat njegove pogoste teme Pigmaliona in Galateje: Gregoryjevo vedenje, ki spominja na kruto ravnanje režiserja z igralko, ali pa način, na katerega profesor Higgins obsesivno trpinči prodajalko cvetja Elizo Doolittle v Cukorjevi Moji dragi lady (My Fair Lady, 1964), izhaja iz podobno skrajne oblike moškega privilegija. /…/ Plinska luč, gledališka igra in njena filmska priredba, je v šestdesetih letih v jezik z zamudo uvedla zdaj priljubljeni izraz ‘gaslighting’, ki opisuje manipulacijo, s katero nekoga preslepimo, da začne dvomiti o lastnih zaznavah in spominih.«
– Joseph McBride, George Cukor’s People: Acting for a Master Director
zanimivosti
Film so v kinu na Kolodvorski predvajali 20. in 21. oktobra 1949 ter med 1. in 6. avgustom 1950.