zgodba
Najstnik prispe v internat za gluhe, kjer se – da bi preživel – hitro pogrezne v mračno podzemlje organiziranega kriminala in prostitucije. Ravno ko se povzpne po hierarhični lestvici, pa se zaljubi v eno izmed deklet in kmalu začne kršiti vsa nenapisana pravila »plemena« …
»Ljubezen in sovraštvo ne potrebujeta prevoda.« Film, posnet z gluhimi neprofesionalnimi igralci, izključno v znakovnem jeziku in brez podnapisov, je brutalna zgodba o odraščanju, v kateri govorica teles pove več kot katerakoli beseda. Prvenec ukrajinskega režiserja je osupnil kritike na lanskem festivalu v Cannesu, kjer je prejel glavno nagrado v sklopu Teden kritike.
iz prve roke
»Že od nekdaj sem sanjal, da bi posnel poklon nememu filmu. Da bi naredil film, ki bi ga bilo mogoče razumeti, čeprav v njem ne bi bilo ene same izgovorjene besede. Pri tem nisem imel v mislih nekakšnega evropskega ‘eksistencialnega’ filma, v katerem bi junaki polovico časa molčali. Poleg tega sploh ne drži, da igralci v nemih filmih niso govorili. Zelo živahno so komunicirali s pomočjo telesne govorice. Čustva in občutke so posredovali brez besed. In ni naključje, da je večina zvezd nemega filma prišla iz sveta pantomime. Zaradi vsega tega sem si vedno želel posneti film o gluhih. Brez govora in podnapisov. In s sodelovanjem ljudi, ki so v resnici gluhi.
Ko sem pripravljal kratki film Gluhota, ki je bil zame nekakšna priprava na celovečerec, sem se povezal z ukrajinsko gluho skupnostjo in vodilnimi v ukrajinskih društvih gluhih. Spoznal sem tudi vodje neformalne skupnosti, ki so mi od znotraj razkrili svoj izolirani svet, njegovo delovanje in rituale.
Ta film v celoti temelji na mojih šolskih spominih in na tistem, kar so mi povedali moji svetovalci iz sveta gluhih. Z vso svojo navidezno preprostostjo in nasiljem govori o zelo mladih ljudeh. In ti so sposobni silno močnih, čistih čustev: sovraštva, besa, jeze, obupa. Da bi izrazili te občutke, ne potrebujejo besed.
Film vidim kot humanistično zgodbo o ljubezni in iniciaciji – zgodbo o vstopu v odraslost v krutem svetu.
/…/ Znakovna govorica je podobna plesu, baletu, pantomimi, gledališču kabuki … Obenem pa v njej ni nobene grotesknosti – ljudje se na ta način resnično sporazumevajo. Poleg tega bo sodeč po nedavnem razvoju v medicini znakovna govorica v prihodnosti postala mrtev jezik. Meni se zdi fascinantna, in to navdušenje sem si zares želel deliti z občinstvom.«
– Miroslav Slabošpicki
portret avtorja
Miroslav Slabošpicki se je rodil leta 1974 v Kijevu, v Ukrajini, in diplomiral iz filmske režije na tamkajšnjem Državnem inštitutu za uprizoritvene umetnosti. Njegova kratka filma Diagnoz in Gluhota sta bila nominirana za berlinskega zlatega medveda, kratkometražec Jaderni vidhody pa mu je prinesel srebrnega leoparda na filmskem festivalu v Locarnu in nominacijo za nagrado Evropske filmske akademije. Pleme je režiserjev prvi celovečerec.
kritike
»/…/ film, kakršnega še ni bilo. /…/ Pleme je povsem brez govorjenega dialoga, a to mu ne prepreči, da ne bi drzno in provokativno glasno povedal svojega. /…/ Film, ki izmenično vzbuja navdušenje, grozo in žalost, se nazadnje prelevi v zgodbo o strtem srcu, ki brez olepševanja pripelje do smrtonosnega finala. Ne preostane nam drugega, kot da gledamo.«
– Eric Kohn, Indiewire
»Ta film mi kar ne gre iz glave. /…/ neke vrste nemi film, obenem neusmiljeno ekspliciten in skrivnostno nedoumljiv: študija zlorabe, esej o osamljenosti, politična alegorija. /…/ Eden najbolj čudnih in vznemirjujočih filmov tega leta.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Bum. Pojavi se Pleme Miroslava Slabošpickega – in filmska umetnost nikoli več ne bo enaka.«
– Darren Aronofsky
»V delu sem zaznal odmev Hanekejeve etike in filma Elephant Alana Clarka, obenem pa je šlo za eno tistih redkih priložnosti, ko se festivalsko občinstvo zaveda, da je priča nečemu resnično novemu. Pleme me je pripravilo do ponovnega razmisleka o možnostih ustvarjanja in gledanja filmov, svet zunaj kinodvorane pa se je zaradi njega nenadoma zazdel čuden in nov.«
– Richard Martin, Senses of Cinema
»Pleme /…/ izkoristi odsotnost besed za povsem nov razmislek o tem, kako film komunicira – in rezultat nam vzame sapo. Debitant Miroslav Slabošpicki je že zdaj mojster dolgih posnetkov in kompleksne koreografije množic, poleg tega pa mu uspe najti ravnovesje med brutalnim realizmom, suhim humorjem in močnim pridihom erotike. Bil sem v žiriji, ki je Plemenu podelila eno izmed treh nagrad na Tednu kritike, in film zame ni le vrhunec sekcije, pač pa veliko odkritje letošnjega festivala.«
– Jonathan Romney, The Observer
»/…/ eden tistih redkih filmov, za katere ne moreš povsem verjeti, da obstajajo, in ki dokazujejo, da film še vedno lahko preseneti. /…/ razburljivo je odkriti nekaj tako drznega, inovativnega in povsem samosvojega. /…/ Obvladan, okruten in povsem sui generis – to je eden tistih redkih filmov, v katerih režiser sledi svoji temi do njenih logičnih meja in nas obenem pripravi do tega, da znova pretehtamo svoje navade kot gledalci in poslušalci. /…/ Skratka, Pleme je bil eden najbolj presenetljivih, domiselnih in v marsikaterem pogledu najbolj pretresljivih filmov letošnjega festivala v Cannesu. /…/ Tišina se še nikoli ni zdela tako brutalna.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»Miroslav Slabošpicki režira svoj prvenec kot briljanten študent, ki je vsrkal lekcije svojih učiteljev: Hanekeja, bratov Dardenne in številnih režiserjev romunskega novega vala. /…/ V tem filmu pravzaprav navduši čisto vse – od orisa prostorov znotraj šole (potujoči posnetki skozi dolge, ozke hodnike se zdijo, kot bi bili vzeti naravnost iz Izžarevanja) preko skrbno kalibrirane zvočne podobe (v odsotnosti dialoga slišimo drobne šume) do intenzivno telesnih nastopov neprofesionalnih igralcev. Delo poleg tega zavzema edinstven prostor v zgodovini filmskih opisov gluhosti: v tem, da narediš film, v katerem gluhi igralci niso le neidealizirani, pač pa prikazani kot pokvarjeni in celo zlobni, pa tudi iznajdljivi, pohotni, divje zaščitniški in vdani, je nekaj pristno naprednega.«
– Adam Nayman, Sight & Sound
»/…/ lep in hkrati vznemirjujoč prikaz korupcije in kriminala; Gospodar muh sreča Larryja Clarka.«
– Jessica Loudis, The L Magazine
»Film v 130-ih minutah izbriše gledalčevo (domnevno) dobronamerno, politično korektno videnje gluhoih ter ga nadomesti z zavedanjem o nečem povsem drugem: siva ekonomija in podzemlje, ki ga niti najmanj ne briga za nas ostale in ki mu je le malo mar tudi za lastne ljudi; džungla plemen, katerih edini cilj je, da preživijo vsaj še en dan, dokler nekdo neizbežno ne umre. Uglajeni pogovori o EU ter celo vprašanja o neodvisnosti in narodnih zavezništvih, ki so pretresala Kijev, se v kontekstu te podzemne džungle (po zadnjih izračunih BDP-ja druge največje ekonomije na svetu) zazdijo čudna. Šole je konec, a v tem neizprosnem filmu – mrzlem in dolgem pogledu naravnost v črevesje – to zdaj niti ni pomembno.«
– Robert Koehler, Cinema Scope
»Pleme me je zagrabilo za goltanec in mi poslalo poživljajoč in zelo nenavaden udarec naravnost v obraz. /…/ Zvok ima pri Slabošpickem ključni pomen za doseganje napetosti in razpoloženjske rigoroznosti (ravno tako kot njegov vedno prisotni Steadicam, ki filmu daje prefinjen občutek koreografije in ritma, ter čudoviti niz travellingov in dolgih statičnih skupinskih posnetkov). Stiliziranost hiper-realistične zvočne podlage spominja na observacijske, redkobesedne komedije Jacquesa Tatija, le da gre tu za žanr, ki je bolj agresivno art-punk. To je nemi film, ki kriči.«
– Aaron Hillis, Filmmaker Magazine
»Tour de force. Prvenec, ki mu ni para. Drzen in odločen, narejen z velikim mojstrstvom.«
– Ariane Allard, Positif
»Pleme je film, ki sta ga brata Dardenne sanjala, a sta se vedno prehitro ustavila, prepričana, da sta šla že itak predaleč. Nista šla. Miroslav Slabošpicki, ukrajinski Gaspar Noé, gre dlje /…/, kot da bi hotel videti, kako daleč je mogoče. Če greš dovolj daleč, si tako precizen, da je prevod odveč. Pleme je nemi film, ki da glas temu, česar je v filmih vse premalo – filmu.« ZELO ZA
– Marcel Štefančič, jr, Mladina
»Delo plasti pomene, ter spretno kombinira nežnost in grobost, skrajno intimnost in brutalno neposrednost, impulze nasilja in ljubezni, nagonsko silovitost temeljnih človeških občutij in prefinjeno, a hkrati univerzalno razumljivo dinamiko medčloveških, družbenih in ekonomskih odnosov. Pleme je skratka umetnina, ki v prgišču popolnih filmov lanskega leta še posebej izstopa zaradi svoje domišljene inovativnosti, oz. uspešnega eksperimenta, ki ga vpelje v igrani film.«
– Gorazd Trušnovec, RA ARS
»Pleme je v formalnem pogledu neoporečno: fotografija Valentina Vasjanoviča je serija dolgih, nezmontiranih, pazljivo koreografiranih kadrov, ki valovijo v ritmu vsakdana naših protagonistov. Posamezni prizori so vrsta zrežiranih, simetričnih tableauxov, iz katerih veje hlad nepristranskega opazovalca – zdijo se prej etično-moralna kot pa zgolj tehnična komponenta filma. /…/ Gotovo je nekaj osvobajajočega in naprednega v tem, kako Pleme pristopa k tematiziranju gluhih: še zdaleč niso samo žrtve ali posamezniki, definirani zgolj skozi svojo hibo. Slabošpicki ubere smer, diametralno nasprotno idealizaciji; v njegovem svetu so gluhi lahko nasilni, zlobni, spolno aktivni in iznajdljivi, ljubezen pa vse prej kot naivno, nesebično čustvo. Eksplicitnih prizorov nasilja (če bi sešteli minutažo) je manj kot v večini hollywoodskih spektaklov, a presunejo s svojim naturalizmom. To pa zato, kot je v nekem intervjuju pojasnil režiser, ker naj bi filmsko nasilje gledalca ne privlačilo, pač pa ga mora odbijati. Očitek, da je film za odtenek preveč samovšečen in spoliran v svoji virtuoznosti, bi težko izpodbijali, a tudi s svojo hladno nevpletenostjo gledalca potegne na svojo raven: ostanemo brez besed.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO