Danes je blagajna odprta od 15:30 do 21:00 (odpre se čez 02:48).
Z Liffa v Kinodvor. Na sporedu od 11. decembra 2013.

Philomena Philomena

Stephen Frears / Velika Britanija, Francija, ZDA / 2013 / 98 min / angleščina

Philomena pripoveduje resnično zgodbo skeptičnega BBC-jevega novinarja in simpatične starejše gospe o iskanju njenega davno izgubljenega sina. Ta topla in duhovita različica Sester Magdalenk, v kateri blestita Judi Dench in Steve Coogan, je z Beneškega filmskega festivala odnesla nagrado za najboljši scenarij.

režija Stephen Frears, scenarij Steve Coogan in Jeff Pope po knjigi Martina Sixsmitha The Lost Child of Philomena Lee, fotografija Robbie Ryan, montaža Valerio Bonelli, glasba Alexandre Desplat, produkcija Gabrielle Tana, Steve Coogan, Tracey Seaward, igrajo Judi Dench, Steve Coogan, Sophie Kennedy Clark, Maxwell Martin, Ruth McCabe, Barbara Jefford, Kate Fleetwood, Peter Hermann, Mare Winningham, Michelle Fairley, distribucija v Sloveniji FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Najboljši scenarij – Benetke 2013. Nagrada občinstva (2. mesto) – Toronto 2013. Nagrada občinstva – The Hamptons 2013. Nagrada občinstva – Mill Valley 2013. London 2013. Chicago 2013. Austin 2013. LIFFe 2013.

IMDb Uradna stran

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

zgodba
Bivši BBC-jev novinar Martin Sixsmith, ki je nedavno izgubil službo pri laburistični vladi, razmišlja, kako bi spet spravil na noge svojo kariero. Na neki zabavi mu natakarica pove o svoji materi Philomeni, ki so ji katoliške nune pred petdesetimi leti kot ‘padli ženski’ vzele otroka in ga dale v posvojitev. Sixsmith sprva pokaže le malo zanimanja za to na videz trivialno tabloidno zgodbo, a ker mu ne preostane nič drugega, se cinični časnikar odloči za srečanje s Philomeno. Ko ga očarljiva stara gospa, ki rada prebira Readers Digest in gleda TV-serije, zaprosi za pomoč pri iskanju sina, je Sixsmith preprosto ne more zavrniti …

Philomena pripoveduje resnično zgodbo skeptičnega BBC-jevega novinarja in simpatične starejše gospe o iskanju njenega davno izgubljenega sina. Ta topla in duhovita različica Sester Magdalenk, v kateri blestita Judi Dench in Steve Coogan, je z Beneškega filmskega festivala odnesla nagrado za najboljši scenarij.

zanimivosti
Film je posnet po raziskovalni knjigi BBC-jevega dopisnika Martina Sixsmitha The Lost Child of Philomena Lee. Knjiga, ki je izšla leta 2009, je spodbudila številne posvojene irske otroke in njihove matere, da so razkrili svoje zgodbe. Mnogi od njih še vedno iščejo izgubljeno družino.

iz prve roke
»To je film o neobičajnem paru; nenavadno potovanje, na katerega se odpravita pronicljivi novinar in starejša gospa. /…/ Resnična zgodba je zelo tragična, zato je bil humor pomemben. Omogočil nam je, da smo ustvarili bolj sproščeno vzdušje in lažje spregovorili o težkih temah. S komičnimi dialogi zgodbe nismo želeli zbanalizirati, ampak smo jo hoteli narediti bolj dostopno in ganljivo. To smo storili z velikim spoštovanjem, saj je Philomena izjemna oseba, ki je veliko pretrpela in si zasluži veliko pozornosti. Poleg tega ima kljub svoji starosti kar presenetljiv smisel za humor. Cinizem in kritika sta uperjena proti cerkvi. Rad bi, da bi si film ogledal papež. Rad bi slišal njegovo mnenje. /…/ Všeč so mi večplastne zgodbe. Dramatična plast za osnovo, plast romantične komedije, in bolj kritična plast … To je moj način pripovedovanja zgodb.«
– Stephen Frears, režiser

portret avtorja
Stephen Frears (1941, Leicester) je po študiju prava na univerzi Cambridge začel filmsko kariero kot pomočnik režiserja v filmih Karla Reisza in Lindsayja Andersona. V poznih šestdesetih in v sedemdesetih je delal kot televizijski režiser, leta 1971 pa debitiral s komično detektivko Gumshoe. Mednarodni uspeh mu je nepričakovano prinesel peti celovečerec, nizkoproračunska Moja lepa pralnica (My Beautiful Laundrette), posneta po scenariju Hanifa Kureishija (nominacija za oskarja za najboljši izvirni scenarij). S Kureishijem je ponovno sodeloval že leta 1987 pri filmu Sammy in Rosie kavsata (Sammy and Rosie Get Laid). Istega leta je posnel Prick Up Your Ears, hollywoodski debi pa doživel s filmom Nevarna razmerja (Dangerous Liaisons), priredbo slovitega Laclosovega romana Les Liaisons Dangereuses: ta je požela velik uspeh na podelitvi oskarjev leta 1989 in Frearsu prinesla nagrado BAFTA za najboljšega režiserja. Že leto kasneje je bil nominiran za oskarja za najboljšo režijo stilsko izpiljenih Goljufov (The Grifters, 1990). Sledili so filmi Naključni junak (Accidental Hero, 1992), Mary Reilly (1996) ter nizkoproračunski adaptaciji romanov Roddyja Doyla The Snapper (1993) in Kombi (The Van, 1996). Po elegičnem sodobnem vesternu Hi-lo ranč (The Hi-Lo Country, 1998) z Woodyjem Harrelsonom, Penelope Cruz in Patricio Arquette se je vrnil na bolj domač teren s filmom Zvestoba do groba (High Fidelity, 2000), posnetem po priljubljenem romanu Nicka Hornbyja. Leta 2000 je sodeloval s cenjenim televizijskim scenaristom Jimmyjem McGovernom pri drami Liam o življenju delavskega razreda v Liverpoolu. Sledila je festivalska uspešnica Umazane lepe stvari (Dirty Pretty Things, 2002), triler o ilegalnih priseljencih v Londonu, ki je prejel številne nagrade, med drugim nagrado British Independent Film Awards za najboljšega režiserja in nominacijo za oskarja za scenarista Stephena Knighta. Leta 2003 je za britansko televizijo posnel politično dramo The Deal, film o ključnem trenutku v odnosu med Gordonom Brownom in Tonyjem Blairom, ki je utrl pot njegovi biografski drami Kraljica (The Queen, 2006), dobitnici številnih nagrad, med drugim oskarja za glavno igralko, nagrado za najboljši scenarij in najboljšo igralko v Benetkah ter nagrado BAFTA za najboljši film. Leta 2009 je sledila romantična drama Chéri, posneta po romanu francoske pisateljice Sidonie-Gabrielle Colette, leto kasneje pa Tamara Drewe (2010), filmska upodobitev priljubljenega stripa Posy Simmonds. Na letošnjem festivalu v Cannesu je bil predvajan Frearsov televizijski film Muhammad Ali’s Greatest Fight, ki dokumentira boksarjevo zgodovinsko bitko z ameriškim vrhovnim sodiščem v času vietnamske vojne. Philomena predstavlja režiserjevo prvo sodelovanje z igralko Judi Dench po letu 2005, ko sta skupaj posnela komedijo iz sveta šov biznisa Gospa Henderson predstavlja (Mrs. Henderson Presents).

V skladu z izvornim etosom Londonskega kraljevega gledališča je Frearsov režijski stil vedno v službi literarne predloge ali izvornega scenarija. Za razliko od svojih skrajno skrupuloznih filmskih mentorjev pa se je Frears pripravljen spoprijeti s tako raznolikimi tematikami in žanri kot nekoč veliki studijski profesionalci hollywoodske zlate dobe, režiserji kova Michael Curtiz in Henry Hathaway. Vendar lahko v na videz še tako različnih filmih, kot so Moja lepa pralnica, Nevarna razmerja in Umazane lepe stvari, razberemo režiserjeve izbrane, ponavljajoče se tematike: sprejemanje moralnih odločitev v negotovih situacijah, skrivno manipuliranje z življenji drugih ter ironične, nenamerne posledice naših vsakdanjih dejanj.

Kritike
»Philomena je pravi užitek. /…/ Film je na prvi pogled preprost, a zgodba postopoma razkrije plast bolj kompleksnih vprašanj vere, moralnih odločitev, odgovornosti katoliške cerkve ter preprostega spletanja vezi med dvema različnima človekoma. /…/ Philomena je očarljiv in nepozaben film, ki bo prepričal občinstvo. Topel, sočuten in nežno polemičen /…/.«
– Mark Adams, Screen Daily

»Dramsko trpkost zgodbe je režiser uspel preseči s subtilnim koktejlom čustev, dobrega razpoloženja in posebno skrbno odmerjene doze humorja. /…/ Ostri dialogi, spopad generacij in družbenih slojev ter kritika katoliške vere se lepo zlijejo v temo, ki so jo – v bolj mračnem razpoloženju – med drugim raziskovale že Sestre Magdalenke (The Magdalene Sisters). /…/ Čeprav je Philomena v prvi vrsti crowd pleaser, pa je hkrati tako rekoč popolno delo /…/.
– Domenico La Porta, Cineuropa

»Vsaka ‘human interest story’ na srečo ni nujno tudi šund. Vsak srečen konec zato ni hkrati laž. Philomena, ki so jo na Beneškem filmskem festivalu sprejeli z navdušenim aplavzom, je užitek od začetka do konca /…/.«
– Xan Brooks, The Guardian

»Pripravili smo se na čustveno eksplozijo /…/, a ko je prišel čas, se ta ni zgodila. Frears je namestil zatič nazaj na granato; kdaj ste to v kinu nazadnje doživeli?«
– Anthony Lane, The New Yorker

»Stephen Frears je spet v vrhunski formi. /…/ Ganljiva, a nikoli banalna drama.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter

»Briljantnost nastopa Judi Dench tiči v suverenosti, s katero spaja komedijo in skrajni patos, ne da bi pri tem kdajkoli zdrsnila v karikaturo.«
– Geoffrey Macnab, The Independent

»Med Judi Dench in Stevom Cooganom, resničnima mojstroma svoje obrti, na platnu vlada pristna kemija, njun suhi humor pa dviga razpoloženje v bolj mračnih trenutkih. Frears čudovito uravnoteži te nasprotujoče si tone ter ustvari film, ki prikaže kompleksnost človeškega značaja. Čeprav nam razkrije nekatera izmed najtemnejših dejanj katoliške cerkve, nas Philomena hkrati spomni na eno njenih največjih vrlin: odpuščanje.«
– Michèle Maheux, Filmski festival v Torontu

»Stephen Frears /…/ pokaže svoj običajni dar za izvabljanje sijajnih igralskih nastopov ter za lovljenje ravnotežja med globokim patosom in prepričljivo duhovitostjo /…/. Scenarista Steve Coogan in Jeff Pope z razkrivanjem vpliva verskega in političnega konservativizma na materino in sinovo življenje v dveh različnih obdobjih (petdeseta in osemdeseta) ter s kontrastiranjem pretresljive drame, pa tudi inteligentnih in duhovitih opažanj, ustvarita odličen dialog, ki se poigrava z napetostmi med Sixsmithovim cinizmom in Philomeninim neposrednim naturalizmom. Izjemna učinkovitost tega filma izvira tako iz igralskih nastopov kot iz režije in zgodbe. Judi Dench in Steve Coogan /…/ spretno krmarita skozi tonske razlike med dramo in humorjem, resnične like pa prepojita z globino in dostojanstvom.«
– Clare Stewart, direktorica Londonskega filmskega festivala

»/…/ tehtna, niansirana, potrpežljiva drama o moralnih vrednotah in naravi odpuščanja. /…/ Ne spomnim se nobene zgodbe, ki bi tako temno, morečo tematiko obravnavala s tolikšno mero dobrohotnosti in topline, ne da bi si pri tem zatiskala oči.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO

»Čeprav je zgodba, tako kot nenazadnje tudi Sestre Magdalenke Petra Mullana (2002), nedvoumno kritično usmerjena proti instituciji irske cerkve, pa se Frears nikoli ne odloči za neposredno konfrontacijo in popoln napad. Nehumanost, barbarstvo in patologija v dejanjih irske cerkve, še izraziteje pa popoln manko sočutja kot temelja vere, ki jo pridiga, so vedno prikazani le posredno, skozi osebno transformacijo, ki jo doživlja Philomena. In prav zato se zdi Frearsova obtožba še veliko silovitejša in radikalnejša. Hkrati pa je prav to opazovanje in vrednotenje sveta ter dogodkov v njem prek človeškega pogleda, utemeljenega v nekakšnem idealu humanizma, tudi ena redkih, morda celo edina konstanta v delu Stephena Frearsa.«
– Denis Valič, Pogledi

»Fraza ‘smejali se boste in jokali se boste’ se sliši oguljeno, toda v primeru Philomene je resnična. Če se že ne boste jokali, pa se vam bodo vsaj orosile oči. A poudarek je na smehu. /../ Film, v katerem se prepletata komedija in tragedija, je zato bolj sladka kot grenka izkušnja. Ob Philomeni (filmu in naslovni junakinji) preprosto ne moremo ostati ravnodušni. Najnovejši film Stephena Frearsa je dokaz, da so lahko sentimentalne zgodbe, ki jih piše življenje, zanimive tako za preproste kot za bolj sofisticirane gledalce, samo povedati jih je treba na pravi način.«
– Klemen Černe, PlanetSiol

»To se pravi, ničesar ni odveč, vse je v dobrem starem klasičnem slogu pravilno uravnoteženo, vendar deluje sveže in prepričljivo. Drama hrepenenja in izgube je s spretno roko pomešana skoraj z detektivskim iskanjem Philomeninega sina. Martin in Philomena sta včasih kot izvirna parafraza slavnih detektivskih parov. Vse to dogajanje pa je prepleteno z humorjem, ki izvira iz samih situacij in ni nikoli okras zgodbe, ali kot se pogosto zgodi, prošnjo občinstvu naj ne zbeži iz dvorane zaradi resnosti teme.  /…/  Današnjega gledalca, zaradi inflacije sodobne filmske produkcije preobjedenega vseh mogočih izdelkov, uspe zadržati, zbuditi iz kronične letargije s preprosto in iskreno povedano zgodbo. Dosežek, ki bi ga Cooganu in Frearsu zavidali avantgardisti in zanimivo je, da je prav Coogan v enem od intervjujev izjavil, da je danes po vseh avantgardizmu, modernizmu in postmodernizmu najbolj avantgardna stvar, ki jo lahko storiš, da si iskren. In ob njegovi Philomeni, mu lahko samo prikimamo.«
– Matej Juh, Gremo v kino, RA Slovenija

»Da bi Frears težko in žalostno zgodbo razlahkotil, jo je duhovito podložil še z vprašanjem o razmerju med trivialno in visoko umetnostjo. Namreč: “navadne” zgodbe, ki jih piše življenje, kakršno je Philomenino, so na svetu zato, da se ob njih visoke ambicije, kakršne so Sixsmithove, zavedo svojih meja, sporoča Frears. Topel film, ki lahko greje tudi še januarja.«
– Peter Kolšek, Delo

»Seveda je film tudi ciničen in kritičen do cerkve. Ohranja večplastnost: dramatičnost, kanček romantične komedije, vplete vse razsežnosti tragične zgodbe, ohrani človečnost, senzibilno krmari med razlikami glavnih junakov, ju združuje tako, da ohranja njuno bistvo, in to počne s toplino in predvsem humorjem. Spretno in občutljivo. Mojstrsko. Philomenina zgodba je tragična, toda film je lepa lekcija o odpuščanju.«
– Jedert Jež, Objektiv, Dnevnik

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Bolečina in slava Dolor y gloria

Pedro Almodóvar

torek, 17. 09. 2019 / 16:30 / Dvorana

Najnovejši film španskega mojstra Pedra Almodóvarja je duhovita, čutna in ganljiva avtobiografska oda filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca na letošnjem Cannesu.

Igor in Rosa Rosa

Katja Colja

torek, 17. 09. 2019 / 19:00 / Dvorana

Celovečerni prvenec režiserke Katje Colja z Borisom Cavazzo in Lunetto Savino v glavnih vlogah je intimna drama o dolgoletni ljubezni, ki je postavljena na preizkušnjo. Je tudi zgodba o mejah in njihovem preseganju: o mejah med državami, ljudmi, generacijami, med dušo in telesom, med razumom in čustvi.

Zaton Napszállta

László Nemes

četrtek, 19. 09. 2019 / 20:30 / Dvorana

László Nemes nasledi z oskarjem nagrajeni prvenec Savlov sin z enigmatično zgodovinsko dramo o rojstvu 20. stoletja, a hkrati o civilizaciji na predvečer njenega zatona.