zgodba
Reševalka Lara pomaga prepeljati v bolnišnico mladeniča, ki so ga neznanci brutalno pretepli in to v živo prenašali po Facebooku. Čeprav si je šokantni dogodek ogledalo skoraj dvajset tisoč ljudi, nihče ni pomagal in poklical policije. In čeprav je Kristijan v komi, začne Lara z njegovega profila prejemati videoposnetke, ki prikazujejo neznance, kako br
iz prve roke
»Nikoli nisem bil pristaš apokaliptičnih vizij sveta, vendar mi vseeno postaja vse bolj jasno, da je vrag odnesel šalo. In da v zvezi s tem ne naredimo ničesar. Ta vseprisotna pasivnost me resno skrbi. Ne pasivnost v smislu delovanja, saj smo glede tega še kako aktivni. Da bi si zagotovili osnovno preživetje, nam nič drugega niti ne preostane. Vendar se v neprestanem boju za ohranjanje kolikor toliko zadovoljivega življenjskega standarda utapljamo v neki drugi obliki pasivnosti, ki od znotraj uničuje temelj naše človeškosti – empatijo. Brez sočutja in vseh konsekvenc, ki iz njega izhajajo, prenehamo biti ljudje. In prenehamo biti družba. Še nikoli v zgodovini človeštva nismo bili po eni strani tako zelo povezani, po drugi pa tako zelo sami. Atomizirani. Tako zelo pred razpadom skupnosti in lastne človeškosti. Kajti temelj človeškosti je ravno sočutje. Govorim o sočutju, ki umira na zelo intimni ravni vsakega posameznika. O tistem elementarnem sočutju. Ko so-čutiš z drugim človekom. Ko začutiš pri sočloveku potrebo po pomoči in mu jo brez razmisleka po svojih močeh tudi nudiš. Takoj. Včasih zadostuje samo razumevajoč pogled, včasih beseda, včasih pogovor, včasih klic po pomoč. Za tako obliko sočutja je potreben minimalen napor, ki pa je večinoma za nas prevelik zalogaj. To je oblika pasivnosti, ki je potopljena globoko v nas. Večinoma se je niti ne zavedamo, vendar nas od znotraj počasi razžira in s tem dehumanizira. Intimna pasivnost, ki ima globalne razsežnosti. To je pasivnost, o kateri želim govoriti v filmu Opazovanje.«
– Janez Burger