zgodba
»O liku sem razmišljala kot o zlomljeni, razsuti osebi, ki ji iz možganov uhajajo ti drugi ljudje.«
– Laura Dern
iz prve roke
»Nekega dne sem bil na ulici in tam je bila Laura Dern. Rekla je: ‘David! Tvoja soseda sem!’ Dolgo časa se že nisva videla /…/ in oba hkrati sva rekla: ‘Nekaj morava skupaj narediti!’ /…/ Potreboval sem približno dva tedna, da sem zanjo napisal prizor, ki je nazadnje postal začetek Notranjih zadev. Takrat sem mislil, da gre samo za eksperiment in da iz vsega skupaj mogoče ne bo nič, ampak potem je Laura govorila s svojim agentom, ki je bil v tistem času Fred Specktor iz agencije CAA. Rekel je: ‘Pa naj posname, če hoče. Koliko ji plačaš?’ Odvrnil sem: Recimo sto dolarjev.’ On pa je rekel: ‘Okej, David, tisti ček za deset dolarjev si bom z buciko pripel na steno.’
Prizor z Lauro smo posneli kmalu po tistem, ko sem ga napisal. Moj slikarski atelje smo spremenili v majhen filmski studio in začeli snemati neke prijetne zimske noči. Vse je bilo zelo tiho. Laura je začela govoriti in ustavili smo se samo dvakrat, enkrat zaradi letala in enkrat, da smo zamenjali kaseto, a ti prekinitvi nista zmotili vzdušja. Razen tega je vse teklo zelo gladko – in to so bili petinštiridesetminutni posnetki! Laura je zelo pametna in mislim, da ni potrebovala veliko časa, da se je naučila besedilo. Izpustila ni skoraj ničesar. Ko sem si posnetke kasneje ogledal na velikem platnu v studiu, sem pomislil: ja, tale stvar lahko stoji sama zase, a nakazuje tudi nekaj veliko večjega; ta prizor je ključ do vsega.
Kasneje sem dobil še eno idejo, a nisem vedel, da je povezana z Laurinim prizorom. Ampak bila mi je všeč, zato sem jo posnel. Potem mi je prišlo na misel še nekaj, a ni bilo povezano z nobeno od prejšnjih dveh stvari, ki sem jih posnel. Nato sem dobil še četrto idejo, ki pa je vse prejšnje združila, in tako se je začelo. /…/
Ko sem dobil to povezovalno idejo, je Canal Plus vložil denar. Ne vem, koliko so vložili. Z majhnim proračunom lahko naredim veliko; ne ravno z neznatnim, ampak z razumnim. Tisti projekti za sto milijonov dolarjev so čisto nori …
Film sem posnel s kamero Sony PD150. Z njo sem začel snemati, in ko so stvari stekle, nisem želel spreminjati videza filma. Res sem imel rad tisti svoj Sony PD150. Kakovost ni najboljša, ampak v tej teksturi Notranje zadeve živijo. Mislim, da nikoli več ne bom snemal na film. To pa ne pomeni, da ga ne maram. Celuloid je kot analogno pri zvoku. Naj bo digitalna tehnologija še tako dobra, se mi zdi krhka v primerjavi z analogno, ki je robustna, čista in ima nekakšno mehko moč. To je kot razlika med oljno in akrilno barvo. Oljna je težja, in jaz vedno raje izberem težjo, ampak so stvari, ki jih lahko narediš samo z akrilno, z oljno pa ne. /…/
Notranje zadeve so na premieri v Benetkah dobro sprejeli. Ponoči po projekciji smo bili na ladji in spomnim se, da sem se počutil zelo olajšanega. Laura Dern je sedela zraven Catherine Deneuve in ta je rekla, da ji je bil film zelo všeč, kar me je razveselilo. Ko smo se vrnili v ZDA, smo obiskali različna mesta in se s kinematografi sami dogovarjali za projekcije. Poiskal sem glasbenika, ki je na začetku nekaj zaigral, potem sem prebral pesem, nato pa se je film začel. Ampak prinesel ni čisto nobenega dobička. Triurni film, ki ga skoraj nihče ni razumel? Popolna polomija. Ljudje so bili večinoma zbegani, dolgočasili so se in niso pokazali nobenega zanimanja. Mislim, da ga zdaj na novo odkrivajo, na enak način kot Twin Peaks – Ogenj hodi z menoj (Twin Peaks: Fire Walk with Me), samo bolj počasi. Ampak meni je film zelo pri srcu in zares sem užival pri njegovem ustvarjanju. Nedavno sem si ga po dolgem času znova ogledal in moram reči, da mi je bil všeč. Je globok na zanimive načine, dotakne se različnih tem in ima različne teksture, ki se med seboj povezujejo. V film vstopiš na enem mestu in iz njega izstopiš na drugem. Ampak zdel se mi je kratek.«
– David Lynch, Room to Dream
»Film smo ustvarjali tri leta in to je bila moja najboljša igralska izkušnja. David je najpogumnejši umetnik, kar sem jih kdaj poznala, poleg tega ima drugačne cilje od drugih umetnikov. Na začetku projekta mi je rekel: ‘Uporabiti hočem kar najbolj preprosto kamero in narediti nekaj, kar bi lahko s svojim kamkorderjem naredil katerikoli sedemnajstletnik, ki sedi v Phoenixu s svojimi starimi starši. Zakaj ne bi enostavno zgrabil kamere in ugotovil, kako bi to izgledalo? Kaj je digitalna tehnologija? Kako jo lahko nadgradimo? Kako lahko združimo te nove in stare tehnologije?’ No, temu jaz pravim filmsko ustvarjanje. Če te zanima samo rezultat, ne moreš eksperimentirati, če pa želiš na novo definirati umetnost, lahko storiš karkoli. Davidovo darilo igralcem je, da jih porine v praznino, kjer ni pravil. /…/ Najbolj navdušeni nad filmom so bili drugi igralci in režiserji. Ko sem z Jonathanom Demmejem snemala Rachel se poroči (Rachel Getting Married), je zelo rad poslušal zgodbe o nastajanju Notranjih zadev. In celo Spielberg mi je povedal, da ga film še vedno preganja. Spomnim se tudi, kako je Philip Seymour Hoffman pripovedoval, zakaj se mu je zdel tako strašljiv, ob katerih prizorih se je počutil nelagodno in kako si je prizadeval, da bi ga razumel – poslušati ga, ko je govoril o Notranjih zadevah, je bilo čudovito.«
– Laura Dern, Room to Dream