Nasedle ženske Whaled Women, Ewa Einhorn in Jeuno Je Kim, Švedska, 2013, animirani film, 8′, v angleškem jeziku.
zgodba
SchlopSchlop (SS) in KK sta nadležni uradnici, zaposleni v Uradu za razvoj v mestecu Krabstad, ki se nahaja nekje na arktičnem severu in kamor nordijske države pošiljajo svoje Nezaželene. Nekega dne na obalo Krabstada nasede skupina Nasedlih žensk, njihova usoda pa je odvisna od KK in SS. Provokativni, bizarni in politično nekorektni poklon South Parku.
portret avtoric
Ewa Einhorn je vizualna umetnica in filmska ustvarjalka, ki se ukvarja z animacijo, satiričnim risanjem in dokumentarnim filmom. Rodila se je v 1977 v kraju Klodzko na Poljskem in odraščala na Švedskem. Diplomirala je na Dunajski akademiji umetnosti, magistrirala na Akademiji umetnosti v Malmu in se udeležila šolanja na programu Whitney Independent Study v New Yorku. Trenutno živi v Malmu in Berlinu. Filmografija: Sex and Taxes (2014), Whaled Women (Nasedle ženske, 2013), Moscow.street.11 (2011), Milkbar (2007).
Jeuno Je Kim
Filmografija: Sex and Taxes (2014), Whaled Women (Nasedle ženske, 2013).
festivali
Buff Filmfestival 2013. Uppsala International Short Film Festival 2013.
**
Sharaf Sharaf – en animerad dokumentär, Hanna Heilborn in David Aronowitsch, Švedska, 2012, animirani dokumentarni film, 14′, v švedskem jeziku z angleškimi podnapisi.
zgodba
»Čoln je bil kot muha sredi oceana. Brez hrane in vode smo zgolj brezciljno pluli.« Sedemnajstletni Sharaf je eden izmed mnogih beguncev, ki jih je v preteklih letih naplavilo na Kanarske otoke. Skozi njegovo pripoved odmevajo zgodbe tistih, ki so potovanje preživeli, pa tudi tistih, ki so umrli na poti.
portret avtorjev
Hanna Heilborn se je izobraževala na filmski šoli v New Yorku in na Švedskem dramskem inštitutu. Dela kot režiserka, scenaristka, dramaturginja in inštruktorica animacij. Predava na številnih umetniških in dizajnerskih šolah. Njena težnja k umetnosti in dizajnu je razvidna v nagrajenem animiranem dokumentarcu Gömd (2002), katerega je ustvarila skupaj z Davidom Aronowitschem in Matsom Johanssonom. Njeni zadnji filmi so Sharaf – en animerad dokumentär (Sharaf, 2012), The Wave (2012), Slaves (2008), Big Mike (2004).
David Aronowitsch, rojen 1964 na Švedskem, je med 1988 in 1991 študiral režijo na Poljski nacionalni filmski šoli v Lodžu. Svoj prvi dokumentarec je posnel leta 1988 in prvi daljši dokumentarec Night of the Gypsies leta 1994 skupaj z Göranom Olssonom. Njegovi poznejši filmi so Jag är Dublin (2014), Dublin (2012), Sharaf – en animerad dokumentär (Sharaf, 2012, Facing Genocide – Khieu Samphan and Pol Pot (2010), Stockholm-75 (2003) in svetovno znani kratki film Gömd (2002), krajši animirani dokumentarec, ki ga je posnel skupaj s Hanno Heilborn in Matsom Johanssonom.
festivali, nagrade
Chicago International Children’s Film Festival 2013 – Youth Jury Prize. DokLeipzig 2013. International Short Film Festival Oberhausen 2013. Busan International Short Film Festival 2014.
**
Četudi vem, da reke ni več Though I Know the River is Dry, Hamilton Omar Robert, Egipt/Palestina/Katar/Velika Britanija, 2013, igrani film, 20′, v arabskem jeziku z angleškimi podnapisi.
zgodba
Mož, ki živi kot priseljenec v ZDA, se vrne v Palestino. Na potovanju skozi rodno deželo ga preganjajo travme iz preteklosti, travme, ki so povezane z izbiro, zaradi katere je pristal v Ameriki.
portret avtorja
Omar Robert Hamilton je neodvisni filmski ustvarjalec, producent letnega festivala literature v Palestini in ustanovni član kolektiva Mosireen v Kairu. Od leta 2011 je posnel na desetine kratkih dokumentarnih filmov o egiptovski revoluciji, zaradi katerih je Mosireen najbolj gledan neprofitni YouTube kanal v Egiptu. Njegovi dokumentarci so bili predvajani na televizijskih postajah Al Jazeera, ON TV in Tahrir TV, njegovi članki objavljeni v časopisih The Guardian, BBC in Big Issue, fotografije pa v časopisih The Guardian, BBC news, The Economist, al Shorouq in The Daily Beast.
»Tema Palestine se zdi nedostopna in preobremenjena s preteklostjo. Prepogosto sta resnična drama in stil izgubljena v ideologiji in politični korektnosti.
Vendar imamo filmski ustvarjalci odgovornost, umetnost je dolžna povedati človeške zgodbe, povedati zgodbe, ki so zakopane. Mislim, da s tem filmom pripovedujemo pomembno in odmevno zgodbo na način, ki je hkrati izzivalen in dramatičen.
Skozi petletno delo v Palestini, kjer sem živel po mesec ali dva vsako leto, sem se vedno spraševal o tem, kako filmi – naša najbolj imerzivna oblika umetnosti – lahko poustvarijo vsaj delček palestinske izkušnje.
Ta izkušnja je zelo kompleksna in hkrati izredno enostavna. Je obenem filmsko fizična in nevidno psihološka. Je večno življenje v negotovi sedanjosti, medtem ko sta obe pripovedi, o preteklosti in o možni prihodnosti, pod napadom. Je izkušnja, ki jo je potrebno povedati znova in znova na tisoče različnih načinov – ta je samo eden izmed njih.«
– Hamilton Omar Robert, režiser
»Film je neverjeten v povezovanju sodobnih političnih vprašanj s čustvenimi dilemami. Njegov kinematografski jezik gradi na kakovosti fotografske kompozicije, vodenju igralcev ter subtilni in inteligentni uporabi arhivskega gradiva. Rezultat pooseblja poetski in zadržan pristop do vprašanj, ki na žalost postajajo vse bolj in bolj običajna. Na posebno nedogmatičen način ponuja več perspektiv, hkrati pa močno nagovarja zgodovinske, politične in ekonomske resničnosti.«
– Mnenje žirije, Mednarodni filmski festival Rotterdam
festivali, nagrade
Prix UIP Rotterdam 2013 (European Short Film). Nominacija za najboljši kratki film –European Film Awards 2013. Nagrada za najboljši arabski film (sekcija kratki filmi) – Abu Dhabi International Film Festival 2013.
**
Vakha in Magomed Vakha i Magomed, Marta Prus, Poljska, 2010, dokumentarni film, 12′, v čečenskem jeziku z angleškimi podnapisi.
zgodba
Vakha vsak trenutek dneva posveti skrbi za malega Magomeda. Čečenska begunca, ki sta našla zatočišče v Varšavi, imata ljubeč odnos – ta se odraža v vsakem gibu in vsakem pogledu, ki si ga izmenjata. Slutimo lahko, da imata tragično preteklost, vendar pa se film osredotoča le na sedanjost; sedanjost, ki je sestavljena iz miru, malih vsakodnevnih stalnic in ljubezni med očetom in sinom.
portret avtorice
Marta Prus je rojena 1987 v Varšavi. Med letoma 2006 in 2009 je študirala umetnostno zgodovino na Univerzi v Varšavi in diplomirala iz ustvarjanja dokumentarcev na Magistrski šoli Andrzeja Wajde. Leta 2009 je začela študirati filmsko režijo na državni filmski šoli v Lodžu, kjer trenutno opravlja zadnji letnik magistrskega študija. Njen prvi dokumentarec Vakha i Magomed (Vakha in Magomed) je prejel šest nagrad, naslednji film Eighteenth Birthday pa že štiri nagrade. Trenutno režira televizijski dokumentarec Teen‘s Mom. Letos je prejela nagrado madžarskega ministrstva za kulturo za izjemne dosežke na področju umetniškega ustvarjanja. Filmografija: Brunon’s New World (2009), Vakha i Magomed (Vakha in Mogomed, 2010), Words that you know (2010), Eighteenth Birthday (2012), And nothing around (2012).
festivali, nagrade
Nagrada za najboljši kratki dokumentarec – Thurrock International Film Festival 2012. Nagrada za najboljši kratki dokumentarec – West Virginia Mountaineer Film Festival 2012. Nagrada Roger Closset – FIDEC Festival International des ecoles de cinema 2011, Belgija. Nagrada za najboljši kratki dokumentarec – 52. Festival dei Popoli, International Documentary Film Festival, Firence. Nagrada za najboljši katki dokumentarec – The Koszalin Debut Film Festival 2010. 24. International Documentary Film Festival (IDFA), Amsterdam. 54. International Leipzig Festival For Documentary And Animated Film.