Samotno popotovanje skozi veličastno, a sovražno pokrajino Kirgizije, kamor mati odpelje odtujenega sina, se spremeni v mnogo bolj tvegano čustveno pustolovščino, na kateri se morata mati in sin soočiti z lastnimi demoni. Psihološko pretanjena drama Joachima Lafossa (Najini otroci, Ko ljubezni ni več), prirejena po romanu priznanega pisatelja Laurenta Mauvigniera, je bila premierno prikazana v sekciji Dnevi avtorjev Beneškega filmskega festivala, ogledali pa smo si jo lahko tudi na lanskem LIFFu.
iz prve roke
»Ko sem prebral roman Laurenta Mauvigniera, se nisem mogel nehati spraševati, ali bi se morda moral na potovanje, kakršno sem ravnokar doživel, odpraviti tudi sam s svojo mamo. Star sem bil 42 let – in to je bilo prvič, da me je obšla takšna misel. Knjige si nisem takoj zaželel prirediti, morda je bila zame preveč intimna. Bi si drznil stopiti tja? Pozneje sem ob nekem pogovoru o romanu ugotovil, da strastno zagovarjam Samuela, sina. Slišal sem se reči, da je zaradi svoje nasilnosti trpel tudi sam; da se za njegovo agresijo skriva še nekaj. Že naslednjega dne sem se lotil priredbe. Laurent Mauvignier me je predstavil Virginie Efira, ki jo je zgodba prevzela ravno tako kot mene. Najini želji sta se srečali. Nastal je scenarij. S producenti smo se strinjali, da to ne bi smelo biti samo moje popotovanje, ampak bi moral biti film namenjen vsem, tako materam kot sinovom. In kot čudovito zapiše Jean-Bertrand Pontalis: ‘Med sinom in materjo je neka skrivnost. Deček s težavo poveže mater z žensko. Stvari poskušamo razložiti, govorimo o telesu, želji, ljubosumju do očeta, a vse to je le poskus, da bi spravili v red svojo nevednost. Vprašanje brez odgovora se glasi: o čem sanjajo naše matere?’ S filmom Naprej skušam z gledalcem deliti to skrivnost.«
– Joachim Lafosse