Danes je blagajna odprta od 14:00 do 21:15 (odprto še 04:38, tel: 01 239 22 17).
Z Liffa v Kinodvor. Na sporedu od 24. aprila 2014.

Najini otroci À perdre la raison

Joachim Lafosse / Belgija, Francija, Švica, Luksemburg / 2012 / 111 min / francoščina

Režiser je novico iz črne kronike brez trohice senzacionalizma spremenil v intenzivno, napeto in večplastno psihološko študijo 'nepredstavljive' družinske tragedije. Film pripada Émilie Dequenne (Rosetta bratov Dardenne), ki je za vlogo prejela nagrado za najboljšo igralko v canneski sekciji Posebni pogled.

režija Joachim Lafosse, scenarij Joachim Lafosse, Matthieu Reynaert, Thomas Bidegain, fotografija Jean-François Hensgens, montaža Sophie Vercruysse, produkcija Jacques-Henri & Olivier Bronckart, Jani Thiltges, Sylvie Pialat, Thierry Spicher, igrajo Émilie Dequenne, Tahar Rahim, Niels Arestrup, Baya Belal, Stéphane Bissot, Mounia Raoui, Redouane Behache, Yannick Renier, Nathalie Boutefeu, distribucija v Sloveniji Demiurg

festivali, nagrade Najboljša igralka v sekciji posebni pogled – Cannes 2012. Nagrada magritte 2013 za najboljši film, najboljšega režiserja, najboljšo igralko in najboljšo montažo. Nagrada kritikov (posebna omemba) – São Paulo 2012. Nagrada FIPRESCI za najboljšo igralko – Palm Springs 2013. Nominacija za cezarja za najboljši tuji film. Karlovi Vari 2012. London 2012. New York 2012. Viennale 2012. LIFFE 2013.

IMDb

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

zgodba
Murielle in Mounir sta strastno zaljubljena. Mounir živi z družinskim zdravnikom dr. Pingetom, ki mu že od malega zagotavlja udobno življenje. Ko se par odloči poročiti in si ustvariti lastno družino, se kmalu izkaže, kako neznosna je njuna odvisnost od zdravnika. Murielle postane ujetnica napetega čustvenega ozračja, zadušljive ječe, ki družino nezadržno vodi na tragični rob prepada.

Režiser je novico iz črne kronike brez trohice senzacionalizma spremenil v intenzivno, napeto in večplastno psihološko študijo ‘nepredstavljive’ družinske tragedije. Film pripada Émilie Dequenne (Rosetta bratov Dardenne), ki je za vlogo prejela nagrado za najboljšo igralko v canski sekciji Posebni pogled.

iz prve roke
»Navdihnil me je pripetljaj, ki se je leta 2007 zgodil v Belgiji. Bil sem v avtu, ko sem po radiu slišal dramatično poročilo o ženski, ki je ubila svojih pet otrok. Dogodek me je takoj spomnil na grško tragedijo, ponudil mi je priložnost, da sem še bolj podrobno raziskal teme svojih prejšnjih filmov: prekomerna ljubezen in njene posledice, moralni dolg, sprevržena razmerja, disfunkcionalne družine, vprašanje meja … Nekatere odločitve so se vsiljevale že od samega začetka: da ne bomo ilustrirali ali dokumentirali dogodka, ampak ga bomo obravnavali subjektivno, z zornega kota umetnika. Da bomo vključili misel, da v vsaki družinski zgodbi obstaja več resnic. Moja naloga ni iskati sodno resnico, se ji prilagajati ali o njej poročati z novinarsko objektivnostjo. Te naloge so bile že opravljene in – med drugimi – predstavljajo svojo lastno resnico. Moja vloga filmskega ustvarjalca je drugačna. Moj cilj je ponuditi oseben in sprašujoč pogled na to, kar ostaja človeška tragedija – ni pomembno, kdo je zanjo odgovoren. Moja naloga je gledalcu omogočiti, da vstopi v življenje likov in pogleda dramo s sveže perspektive. Hotel sem pokazati, da takšno dejanje, ki ga opisujejo kot ‘pošastno’, ne more biti plod naključja. Ljudje o detomoru pogosto govorijo kot o nečem ‘nepredstavljivem’. Moj cilj je pripraviti gledalca do razmisleka o tistem, kar prepogosto označujemo za ‘nerazložljivo’, s pomočjo fikcije ponuditi drugačen pogled in tako odpreti vprašanja o dojemanju resničnosti /…/. V družini se učimo o demokraciji, hkrati pa je to najboljši kraj za opazovanje diktatorstva. Vem, da je to prostor nasilja. Kar me pri družini zanima, so motnje; vse tiste stvari, ki jih ne moremo razkriti, vendar pri njih sodelujemo. Razlogi, zakaj nam je nelagodno, čeprav ne vemo, od kod izvira težava. Zakaj se ne moremo rešiti spon. Sprevrženo razmerje je privlačna tema za film, saj je to skrita tema, ki jo napajajo kompleksni liki.«
– Joachim Lafosse, režiser in soscenarist

portret avtorja
Joachim Lafosse se je rodil leta 1975 v Bruslju in diplomiral na inštitutu IAD v Louvain-la-Neuvu. Številne nagrade si je prislužil že s svojim prvim celovečernim filmom, Folie privée. Leto 2006 je bilo za mladega režiserja prelomno: njegov delno avtobiografski Ça rend heureux je bil prikazan v tekmovalnem sporedu festivala v Locarnu in prejel veliko nagrado na festivalu Premiers Plans v Angersu, tretji celovečerec Nue propriété pa se je uvrstil v tekmovalni program Filmskega festivala v Benetkah, kjer je prejel nagrado SIGNIS. Z Najinimi otroki se je Lafosse že drugič udeležil Filmskega festivala v Cannesu: leta 2008 je bil v sklopu Štirinajst dni režiserjev tam premierno prikazan njegov četrti celovečerec Élève libre.

kritike
»Malodane popoln portret družinske tragedije, psihodrama o odnosu gospodarja in sužnja s katastrofalnimi posledicami kolateralne škode.«
– David Fear, Time Out New York      

»Tako kot brata Dardenne tudi Joachim Lafosse prisega na maksimo ‘osebno je politično’, zato to ni preprosto film o ženski in njenem grozljivem zločinu, pač pa tudi študija nadvlade in krutosti, ki sta jo pahnili v to mračno realnost.«
– Manohla Dargis, The New York Times         

»Po resnični zgodbi posneta trpka in nadvse resna psihološka študija kompleksnosti odnosov moči v intimnem razmerju postavi pretresljivo razkritje, s kakršnim si večina filmov drzne šele končati, na sam začetek.«
– Kenneth Turan, Los Angeles Times          

»Deloma grška tragedija, deloma študija primera, deloma svarilna družbena parabola o razredu, rasi in kolonializmu. Umirjena in brezhibno odigrana študija strahotne krutosti, ki jo je mogoče nehote in nezavedno zakriviti v prepričanju, da gre za početje v korist drugega.«
– Philip French, The Observer

»Lafosse v tem zadržanem, pa vendar besnem napadu na patriarhalno avtoriteto preiskuje psihološko in politično resnico, ki se skriva za tabloidnim klišejem. Najini otroci je klasična in sodobna tragedija.«
– Amy Taubin, Film Comment

»V jedru te detajlno izbrušene tragedije blesti Emilie Dequenne, nič več divja mlada stvarca iz filma Rosetta, pač pa ujeta žival, potisnjena do pogubne skrajnosti.«
– Peter Debruge, Variety

»Lafosse se s svojim najbolj izpiljenim filmom doslej izkaže za samozavestnega in neustrašnega preiskovalca vsakdanjih čustvenih travm. Rahim in Arestrup /…/ sta fantastična, medtem ko odigra Emilie Dequenne eno najsilovitejših predstav, odkar je svet osupnila v Rosetti bratov Dardenne.«
– Jonathan Romney, Sight & Sound

»Rahim in Arestrup, ponovno združena v tandem, podoben tistemu iz filma Prerok (Un prophète), vzdržujeta napeto in grozeče vzdušje filma – prvi s prepričljivo mešanico ranljivosti in mačizma, drugi z igro in videzom, ki vse bolj spominja na poznega Branda.«
– Jordan Mintzer, The Hollywood Reporter

»Lahko cenimo film, ki ne prinaša nobenega presenečenja? V primeru Najinih otrok, ki se mojstrsko poigravajo s slogovnimi konvencijami in vse prepogostimi primeri resničnega detomora, je odgovor odločni ‘da’.«
– Violet Lucca, The Villa

»Kajti film nas ne spusti k njej. V resnici nas ne spusti k nikomur, ampak raje ostaja na distanci. Dovolj daleč, da ne zapade v senzacionalizem ali entertainment, in obenem dovolj blizu, da začutimo neuspeh asimilacijske in imigrantske politike – tako politike, ki skuša v zahodno kulturo asimilirati muslimane, kot politike, ki skuša v patriarhalni družbeni red asimilirati ženske. Patriarhat ima pač ženske le za imigrantke, zato ni čudno, da ga doživlja kot posilstvo.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr, Mladina

»Najini otroci (À perdre la raison, 2012) se lahko interpretirajo na razne načine. Film lahko doživimo kot sliko žene, ki znori pod neusmiljenim pritiskom mizoginije, z drugimi besedami kot film o temni strani “moške solidarnosti”. Lahko ga doživimo tudi kot študijo moči, tako na osebni kot na simbolni ravni, moči, ki jo ima bogati Zahod nad arabskim svetom; tudi kot sliko nenaravnih, skoraj incestnih odnosov v družini. Najini otroci so psihološki portret propadanja ženske, ki se ne znajde v sovražnem moškem svetu. /../ Predvsem pa se zdi, da je Lafossov film popolno izdelan stroj za povzročanje nelagodja in strahu pri občinstvu. V svoji zmožnosti, da povzroči močan, neprijeten odziv pri gledalcu, tisti neprostovoljni zajem sape, je Joachim Lafosse podoben Alfredu Hitchcocku in Michaelu Hanekeju.«
–  Andrej Gustinčič, MMC RTVSlo

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Bolečina in slava Dolor y gloria

Pedro Almodóvar

ponedeljek, 16. 09. 2019 / 15:00 / Dvorana

Najnovejši film španskega mojstra Pedra Almodóvarja je duhovita, čutna in ganljiva avtobiografska oda filmski ustvarjalnosti, ki je Antoniu Banderasu prinesla nagrado za najboljšega igralca na letošnjem Cannesu.

Igor in Rosa Rosa

Katja Colja

ponedeljek, 16. 09. 2019 / 17:15 / Dvorana

Celovečerni prvenec režiserke Katje Colja z Borisom Cavazzo in Lunetto Savino v glavnih vlogah je intimna drama o dolgoletni ljubezni, ki je postavljena na preizkušnjo. Je tudi zgodba o mejah in njihovem preseganju: o mejah med državami, ljudmi, generacijami, med dušo in telesom, med razumom in čustvi.

Zadnjič

112 Den skyldige

Gustav Möller

ponedeljek, 16. 09. 2019 / 21:15 / Dvorana

Eden najbolj nagrajevanih prvencev lanskega leta; minimalističen danski krimič, kjer ima policist v napeti tekmi s časom na voljo le eno orodje: telefon.