zgodba
Članek v časopisu Le Monde iz leta 1955 poroča o »prvem filmu, ki so ga zasnovali, realizirali in interpretirali temnopolti Afričani iz Francoske unije«: film Mouramani je zrežiral dvaindvajsetletni gvinejski režiser Mamadou Touré. Toda razen nekaj vrstic v francoskem časopisu je za tem 23-minutnim delom iz leta 1953, posnetim na 16-milimetrski trak, ostalo le malo sledi.
Thierno Souleymane Diallo se z videokamero, mikrofonom in slušalkami poda na cesto, da bi o skrivnostnem filmu izvedel več. Bosih nog in na oslovem hrbtu potuje po državi, obiskuje stare kinodvorane in se pogovarja z ljudmi iz filmskega sveta. Večina za Mouramanija še ni slišala, tisti redki, ki vedo zanj, pa ga niso nikoli videli. Po nekaterih virih pripoveduje o islamizaciji ljudstva Malinke, drugi pa ga opisujejo kot zgodbo o kralju in njegovem psu …
Morda pa bo edino ohranjeno filmsko kopijo našel v Parizu?
iz prve roke
»V Gvineji večina ljudi meni, da je snemanje filmov zapravljanje časa. Zato bom ‘zapravljal čas’ v mestu, kjer je nastal Mouramani. Na oslovem hrbtu in s kamero v roki bom iskal prizorišča, kjer bi bil film lahko posnet. Bosih nog se bom podal na ulice Conakryja in svojo kamero soočil z besom ljudi, ki so ji vedno pripravljeni zaupati svojo jezo. Snemal bom tudi otroke, ki mislijo, da snemanje filmov pomeni uprizarjanje nasilja … S transparentom na hrbtu se bom odpravil v Afriško kinoteko v Parizu in zahteval, da se Mouramani vrne domov. Toda – ali je res tam? Če ga najdem, ga bom prinesel nazaj in ga predvajal v edinem še delujočem kinu v Conakryju. Če pa se vrnem praznih rok, nič hudega; potem bom posnel čisto svojega Mouramanija.«
– Thierno Souleymane Diallo
kritike
»Čudovita zamisel dokumentarca je način, kako Diallo igra samega sebe. Njegov lik Kandida, dozdevnega naivneža, še bolj poudarja absurdnost situacij, s katerimi se včasih sooča. Kmalu namreč ugotovimo, da je iskanje filma le pretveza, hitchcockovski macguffin, namenjen odpiranju veliko bolj perečih vprašanj, povezanih z zgodovino in spominom.«
– Robin Berthelot, aVoir-aLire.com
»Za iskanjem izgubljenega filma, katerega vse bolj neuspešni potek močno spominja na pretvezo, se skriva veliko večja zgodba. Zgodba o polju ruševin, kjer je bila Gvineja, država brez arhivov, v preteklosti prisiljena opazovati umiranje svoje kinematografije – ta se je po portugalski invaziji leta 1970 in izgonu filmskih ustvarjalcev sesula v pepel.«
– Sandra Onana, Libération
»Prevzemajoč, topel in ganljiv film.«
– L’Obs