Danes je blagajna odprta od 10:00 do 20:30 (za danes zaprto).

Muzej voščenih lutk (3D) House of Wax (3D)

André De Toth / ZDA / 1953 / 89 min / angleščina

Vincent Price se vrača! Po norem znanstveniku iz filma Srhljivec Williama Castla, ki je odprl 6. noč grozljivk, tokrat v vlogi še bolj norega umetnika v filmu Muzej voščenih lutk – največji 3D uspešnici 50. let in enem najsijajnejših dosežkov stereoskopske tehnike vseh časov.

režija André De Toth, scenarij Charles S. Belden, Crane Wilbur, fotografija J. Peverell Marley, Bert Glennon, Lothrop B. Worth, montaža Rudi Fehr, glasba David Buttolph, produkcija Bryan Foy, igrajo Vincent Price, Frank Lovejoy, Charles Bronson, Carolyn Jones, Phyllis Kirk

IMDb

»Warner Bros. predstavlja prvo veliko studijsko produkcijo v treh dimenzijah!«

»Krasote in grozote v istem hipu v vašem naročju … Vsak srhljivi obrat zgodbe plane s platna naravnost v vas v treh dimenzijah postopka Natural Vision!«

zgodba
Profesor Henry Jarrod (Vincent Price) je resnični umetnik, tako rekoč genij v ustvarjanju voščenih lutk. Njegove figure slovitih zgodovinskih osebnosti, mučeniške Ivane Orleanske in obglavljene Marije Antoinette, so videti kot žive. Ko nekega dne podtaknjeni požar uniči profesorjevo delo, ta za las ubeži ognjenim zubljem, toda tragična izguba ga spravi ob pamet. Hudo iznakažen in zagrenjen sklene odpreti nov Muzej voščenih lutk, ki bodo poslej uprizarjale le najbolj nasilne zgodovinske dogodke in najbolj grozovite zločine sodobnosti. A Jarrodove voščene mojstrovine postajajo vse bolj srhljivo podobne življenju.

Vincent Price se vrača! Po norem znanstveniku iz filma Srhljivec Williama Castla, ki je odprl 6. noč grozljivk, tokrat v vlogi še bolj norega umetnika v filmu Muzej voščenih lutk – največji 3D uspešnici 50. let in enem najsijajnejših dosežkov stereoskopske tehnike vseh časov.

zanimivosti
Jack L. Warner, ki je kot prvi med velikimi studijskimi mogotci na filmu uporabil zvok, je bil odločen orati tudi ledino 3D filma. Eden Warnerjevih stalnih režiserjev je bil André de Toth, ki je možnosti stereoskopske tehnike proučeval že od 40. let in leta 1946 v reviji The Hollywood Reporter objavil celo strokovni članek o prednostih tega postopka. Toda … de Toth, strastni zagovornik in pionir stereoskopskega filma, je bil na eno oko slep. Ko so ga poročevalci izzivali, češ da sam ne more izkusiti stereoskopske slike in 3D učinkov, je rad odvrnil: »Tudi Beethoven ni mogel slišati svoje glasbe, mar ne?«

Muzej voščenih lutk je doživel svetovno premiero 10. aprila 1953 v veličastni dvorani kinopalače s 3600 sedeži – v Paramount Theatru na Times Squaru. V 40 dneh premiernega predvajanja je samo blagajni Paramount Theatra prislužil 531.000 dolarjev. Za lansiranje filma na Zahodni obali teden dni kasneje so si pri studiu Warner zamislili pravi otvoritveni spektakel. V losangeleškem Paramount Downtown Theatru se je 16. aprila natanko opolnoči začel premierni maraton ali »Premathon«, med katerim so v teku 24 ur predvajali 12 premiernih projekcij filma za izbrana stanovska občinstva: »24-urni maraton bo sestavljala polnočna ‘premiera strahov’ (‘spook premiere’), ob 2. uri zjutraj sledi premiera za letalsko osebje iz druge izmene, ob štirih matineja za mlekarje, ob šestih otvoritveni zajtrk, ob osmih matineja za zaposlena dekleta, čez dan pa se bodo zvrstili še opoldansko kosilo za klube in društva, premiere za predstavnike sedme sile, gospodinje in nakupovalke, dijake, prodajalke, filmske zvezde in zmenkarje.« (Variety, 25. marec 1953)

portret avtorja
André de Toth (Sâsvári Farkasfalvi Tóthfalusi Tóth Endre Antal Mihály, 1913–2002), ki si je sam pravil »enooki teksaški kavboj madžarskega rodu«, se je rodil leta 1913 v avstroogrskem mestu Mako, v današnji Madžarski. Filmski in televizijski režiser si je prislužil kultni status z vrsto drznih in robatih B filmov, bodisi vesternov ali urbanih trilerjev, polnih realističnih prikazov nasilja, v očeh širše javnosti pa je zaslovel kot režiser filma Muzej voščenih lutk (1953), ki še danes velja za enega najboljših primerkov 3D tehnike vseh časov. Po študiju prava v Budimpešti se je sprva preizkusil kot dramatik in kipar, leta 1931 pa je začel sodelovati pri madžarskem filmu kot scenarist, montažer, pomožni režiser in občasno igralec. Na predvečer druge svetovne vojne, v letih 1939–40, je režiral pet domačih filmov. Ob izbruhu vojne je emigriral v Anglijo, kjer je za Alexandra Kordo sprva delal kot pomožni režiser pri filmu Bagdadski tatič (The Thief Of Bagdad, 1940) in nato v Hollywoodu pri filmu Knjiga o džungli (Jungle Book, 1942). Leto kasneje je kot režiser debitiral še v Ameriki. Po nizu nič kaj markantnih melodram so se mu leta 1947, po zaslugi Johna Forda, odprla vrata v svet vesterna in s tem priložnost, da pokaže svoj izjemni talent in senzibilnost za napete in mračne alegorije dobrega in zlega, kot so Revolveraš (The Gunfighter, 1950), ki mu je prinesel nominacijo za oskarja, Man in the Saddle (1951), Carson City (1952), Naloga majorja Lexa (Springfield Rifle 1952) in Day Of The Outlaw (1959). S surovo realističnimi filmi noir, kot sta Pitfall (1948) in še zlasti Val zločinov (Crime Wave, 1954), je zaznamoval slovite kriminalke Jean-Pierra Melvilla. Nepodpisan je sodeloval celo pri Leanovem Lawrenceu Arabskem (1962). Nato se je ob zatonu vesterna koncem 60. let tudi sam upokojil, se posvetil neštetim konjičkom in številčni družini (7 zakonskih zvez mu je prineslo 19 otrok; enooki de Toth je bil osem let poročen z igralko Veronico Lake in tudi izpod njene pričeske je navadno kukalo le eno oko). Nemalo filmarjev uživa tako rekoč mitološki status, toda le redki se lahko pohvalijo z življenjepisom (in imenom!), ki zveni tako bajeslovno. Kot zapiše Ronald Bergan ob avtorjevi smrti leta 2002 v časopisu The Guardian, je bilo de Tothovo »življenje še bolj razburljivo in razgibano kot zgodbe njegovih filmov …, toda jamčim lahko le za njegovo izjemno energičnost, strastnost, prirojen smisel za humor in prepričanje, s katerim je pripovedoval svoje neverjetne anekdote«. Med študentskimi protesti na Dunaju naj bi ga spečega zamenjali za mrtvega, tako da se je zbudil v mrtvašnici. Med vojno se je zaljubil v odporniško kurirko, ki si je dala pred nevarno misijo narediti potni list na ime ga. de Toth, tega pa so potem po pošti vrnili njemu, premočenega od krvi. Ko je leta 1973 v Egiptu pregledoval snemalne lokacije, ga je ugrabila skupina mladeničev, ki so zaradi njegove gusarske zaplate na očesu mislili, da je de Toth v resnici izraelski obrambni minister Moše Dajan. Svoje živahne memoare je izdal leta 1994 pod naslovom Fragments: Portraits From The Inside.

kritike
»Iz kritične perspektive tehničnega strokovnjaka prinaša Natural Vision v tem filmu stereo efekt, ki sicer ni brezhiben, pa vendar daleč najbolj dodelan, kar jih je javnost kdaj videla. Ponaša se s čisto in konsistentno sliko, ki je v prvem 3D podvigu Archa Obolerja Bwana, hudič nismo zasledili. Fotografski mehanizem so mojstrsko prikrojili za ustvarjanje zelo prepričljive, na trenutke osupljive iluzije globine. Stereoskopska tehnika je kot nalašč za uprizoritev zgodbe, ki jo lahko v grobem opišemo kot melodramsko grozljivko. Toda direktor fotografije J. Peverell Marley je uspel s svojo kamero izvabiti iz dogajanja ves dramatični naboj, ne da bi se preveč zanašal na trike. /…/ Dramaturško in tehnično najbolj spektakularna sekvenca filma je tista s požarom, ki uniči voščeni muzej in njegove parafinske prebivalce. Prizor doseže vrhunec v peklenskem besnenju tridimenzionalnih zubljev, ki delujejo, kot bi švigali iz platna in požirali publiko. Kmalu nato vzbujajo grozo čisto preveč življenjski voščeni obrazi, ki se talijo v ožgane karikature, medtem ko steklena zrkla zdrknejo iz njihovih smodečih se jamic, itd. Snemanje tega prizora je ponudilo eno najbolj divjih pirotehničnih parad, kar jih je kdaj uprizoril kak hollywoodski studio. Pod nadzorom cele vojske pirotehničnih izvedencev in mojstrov za posebne učinke je ogenj kar pet dni divjal na orjaškem snemalnem odru. Po poročanju Warnerjevega oglaševalskega oddelka so bile edine žrtve požara obrvi in trepalnice glavnega igralca, ki so jih plameni na mah požgali, pa so jih maskerji prav tako spretno spet nadomestili. Pri tem gre omeniti, da si vodja maskerjev Gordon Bau zasluži posebno pohvalo, saj je ustvaril najbolj grozljivo masko, kar smo jih doslej lahko videli v barvah.«
– Herb A. Lightman, American Cinematographer, maj 1953

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Jaz sem Frenk Jaz sem Frenk

Metod Pevec

torek, 10. 12. 2019 / 15:00 / Dvorana

Tranzicijska zgodba o najdenih milijonih in politični ideologiji, ki razdvajajo tudi najtesnejše družinske vezi.

iOtok iOtok

Miha Čelar

torek, 10. 12. 2019 / 16:00 / Mala dvorana

iOtok je celovečerni dokumentarec o zadnjih trinajstih prebivalcih otoka Biševo, ki se borijo za preživetje otoške skupnosti.

Mladi Ahmed Le Jeune Ahmed

Jean-Pierre, Luc Dardenne

torek, 10. 12. 2019 / 17:00 / Dvorana

Zgodba o trinajstletnem Ahmedu, razpetem med ideje o čistosti, ki mu jih vceplja lokalni imam, ter skušnjave življenja. Ali lahko ljubezen premaga fantov pravičniški srd?