Danes je blagajna odprta od 09:00 do 21:30 (odprto še 02:03, tel: 01 239 22 17).

Morilci The Killers

Robert Siodmak / ZDA / 1946 / 105 min / angleščina

»Zakaj rad snemam gangsterske filme? Odgovor je preprost. Ker govorijo o velikih čustvih: ljubezni, sovraštvu, ljubosumju, nemalokrat tudi o hladnokrvnem umoru. Mislim, da vsebujejo ključne prvine življenja in – kot velja za vse dobre filme – zrcalijo življenje v vseh njegovih odtenkih.«

režija Robert Siodmak, scenarij Anthony Veiller po noveli The Killers Ernesta Hemingwaya, objavljeni marca 1927 v Scribner's Magazine, fotografija Elwood Bredell, glasba Miklós Rózsa, produkcija Mark Hellinger, igrajo Burt Lancaster, Ava Gardner, Edmond O'Brien, Albert Dekker, Sam Levene, distribucija Universal (Park Circus)

IMDb

Fotografije

»Morilce je leta 1946 – po noveli Ernesta Hemingwaya, ki jo je že prej, takoj po izidu, piratizirala gangsterska drama Nora noč [Walking Back, 1928] – posnel Robert Siodmak, nemški begunec, mojster morbidne psihologije in destruktivne patologije. V Brentwood, zakotno mestece v New Jerseyju, se ponoči pripeljeta dve senci, dve silhueti, dva nonšalantna, ošabna poklicna morilca, Max (William Conrad) in Al (Charles McGraw), ki v bistroju, imenovanem Henry’s Diner (rimejk Hopperjeve slike Nighthawks), svojim naključnim talcem razkrijeta, da sta prišla likvidirat Šveda (Burt Lancaster). ‘Zakaj ga bosta ubila?’ ju vprašajo. ‘Za prijatelja,’ odvrneta. Ne, Šved ju ne pozna. Nikoli ju še ni videl. ‘Videl naju bo le enkrat.’

Najprej ga čakata v bistroju, kamor pride vsak večer ob 18.00 (dela na bližnji črpalki), ker pa je malo verjetno, da se bo tam še prikazal, in ker je že noč, skleneta, da ga bosta obiskala na domu, v ceneni sobi, ki izgleda kot jetniška celica. Nick Adams (Phil Brown), njegov mlajši sodelavec, celo po vseh bližnjicah steče k njemu, da bi ga posvaril pred morilcema, toda Šved, ki ga meščani poznajo pod imenom Pete Lund (v resnici mu je ime Ole Anderson), le stoično odvrne: ‘Nič ne morem. Dovolj imam bežanja.’

In potem doda: ‘Nekoč sem storil napako.’

Ko morilca vstopita, ga prerešetata z enajstimi kroglami (po ena krogla za vsako stran Hemingwayeve novele), a ne skuša pobegniti. Vseeno mu je. Niti trzne ne. Le stoično – kot Meursault v Camusovem Tujcu – čaka, da ga ubijeta. Da se zgodi, kar se mora zgoditi. Potem se prižgejo flešbeki. Potem steče zgodba o njem. Zgodba o boksarju, fatalni lepotici in 250.000 dolarjih.

Morilci, ki naj bi jih Ernest Hemingway videl več kot 200-krat (vsaj tako je pripovedoval Siodmak), sicer produkcija studia Universal (kot Križ-kraž, Dotik zla, Črni angel, Golo mesto, Senca dvoma, Škrlatna ulica), vivisecirajo odisejado junaka, ki nad zgodbo o sebi nima nobene kontrole. Usoda ga poniža, a je neizbežna. Tako ga zgrabi in stisne, imobilizira in paralizira, da je, pravi Jack Shadoian, ‘mrtev, ko je še živ’. A Usodo – svojo smrt – sprejme kot Dogodek. Kar pa ne preseneča, pravi Hervé Dumont: ‘Njegova smrt je njegovo življenje.’ Živi za svojo smrt. Smrt ga naredi mitskega in zapeljivega. Smrt je njegova velika priložnost – njegova zadnja priložnost. Šele ko umre, steče pripoved o njem. Svojo smrt dobro izkoristi. Smrt je dobra investicija. Mrtev se zdi sam sebi več vreden kot živ. Smrt bo Dogodek.

Morilci sicer niso dobili oskarja (dobila so jih Wylerjeva Najboljša leta našega življenja), toda postali so tak hit, da se je Siodmak – ‘See-odd-Mack’ – preselil v zelenega kadilaka in vilo na Hazen Drivu (Beverly Hills), zaslužil pa ni več 120 dolarjev na teden, temveč 1000 dolarjev na dan.«
– Marcel Štefančič, jr.

»Zakaj rad snemam gangsterske filme? Odgovor je preprost. Ker govorijo o velikih čustvih: ljubezni, sovraštvu, ljubosumju, nemalokrat tudi o hladnokrvnem umoru. Mislim, da vsebujejo ključne prvine življenja in – kot velja za vse dobre filme – zrcalijo življenje v vseh njegovih odtenkih. /…/ Zanimajo me predvsem liki. Prvi gangsterski film, ki sem ga posnel v Hollywoodu, so bili Morilci. V njem zločinci niso le tolpa, ampak posamezniki, ločene entitete. Scenarij takšnega kalibra človeku seveda ne pride v roke vsak dan. Morilce je po Hemingwayevi noveli napisal moj prijatelj John Huston. Mimogrede, Hemingwayev izvirnik je bil dolg samo osemnajst strani in te smo uporabili le za začetne prizore. Ostalo smo si izmislili. Zanimivo je, da gre za edino filmsko priredbo kakšne Hemingwayeve zgodbe, ki je Hemingwayu dejansko všeč! /…/ Po mojem mnenju je najboljši način, kako pristopiti h kriminalki, da gledalcem prišepneš skrivnost. Ne da jih vprašaš, kdo je zagrešil zločin, ampak da jim pustiš, da sledijo zgodbi z zornega kota enega lika.«
– Robert Siodmak

Nov zvezek, posvečen filmu noir!

Čas je za nov začetek. Za nov trenčkot. Čas je, da opustiš verižno kajenje nefiltriranih cigaret in da spoznaš svojo femme fatale. Čas je za nov zvezek iz kolekcije zvezkov Zapisan filmu, ki je posvečen filmu noir.

Marcel Štefančič, jr. o klasičnem obdobju filma noir

V času predvajanja filmov noir v Kinodvoru, lahko v Knjigarnici knjigo Če umrem, preden se zbudim o filmu noir iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja – kupite po akcijski ceni 29,90 EUR, redna cena je 36,90 EUR. Akcija traja od 23. novembra 2021 do 26. januarja 2022.

od 26. oktobra 2021 do 6. februarja 2022

Film noir v Kinodvoru

Razstava ob ciklu petih filmov noir v Kinodvoru.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Kinodvorišče / Prestavljeno v Dvorano

Pariz, 13. okrožje Les Olympiades

Jacques Audiard

četrtek, 07. 07. 2022 / 21:30 / Kinodvorišče

Film Jacquesa Audiarda (Prerok, Rja in kost) je zgodba o ljubezni, seksu in prijateljstvu v času družabnih omrežij.

Sončni zaton Sundown

Michel Franco

petek, 08. 07. 2022 / 19:00 / Dvorana

Večkrat nagrajeni režiser Michel Franco, znan po pronicljivih in provokativnih študijah posameznikov in družb pod pritiskom, spremlja Tima Rotha na eksistencialnem popotovanju pod žgočim mehiškim soncem.

Francoska zveza The French Connection

William Friedkin

petek, 08. 07. 2022 / 21:30 / Kinodvorišče

Prižgali so kamere, vžgali avto in speljali. Na polno. In Hickman je potem 26 ulic predrvel s hitrostjo 145 kilometrov na uro – divjal je skozi rdeče luči, pritiskal pedale, zaviral in zavijal, norel skozi promet, brez dovoljenj, brez zaščite, smrtno nevarno. Tega ne bi nikoli odobril noben studio. “Ogrozil sem življenja ljudi,” pravi Friedkin. Toda s tem je pokazal obsedenost, kakršno v Francoski zvezi izkazuje Popeye. In kakršno v Melvillovem Moby-Dicku izkazuje kapitan Ahab. In kakršno v Conradovem Srcu teme izkazuje polkovnik Kurtz. Brez te obsedenosti ni umetnosti.