zgodba
V domu za mlade matere živijo Jessica, Perla, Julie, Ariane in Naïma – pet najstnic, ki upajo na boljše življenje zase in za svoje otroke.
iz prve roke
»Tako imenovano materinsko hišo v bližini Liègea sva prvič obiskala v okviru pisanja scenarija z enim samim glavnim likom, mlado žensko, /…/ ki skuša najti stik s svojim novorojenčkom. Ko sva odkrila ta dom – potem ko sva v njem preživela nekaj ur, se seznanila z njegovim delovanjem, izmenjala nekaj besed z mladimi materami (večina je bila mladoletnih), socialnimi delavkami in psihologinjo –, naju je najprej pritegnilo skupnostno življenje tega kraja, skupni obroki, kopanje dojenčkov, razprave o temah, povezanih z materinstvom, nasiljem, odvisnostmi … Kratka reportaža, ki jo je o teh trenutkih skupnega življenja posnela tamkajšnja pripravnica, naju je spodbudila, da sva se vrnila in ostala dlje. Želela sva se pobližje seznaniti z osebnimi zgodbami mladih mater, saj gre kljub številnim skupnim trenutkom predvsem za osamljena življenja najstnic, ki se spopadajo s strahovi, upanji in včasih tudi iluzijami, povezanimi z novo vlogo matere, družino, iz katere prihajajo in v katero se bodo (ali ne bodo) vrnile, očetom, ki je pogosto odsoten ali neznan, s prihodnostjo, ki vključuje otroka ali pa tudi ne (če bo zaupan skrbniški družini), svojim izobraževanjem in poklicno potjo ter sposobnostjo za samostojno življenje. Nazadnje sva sklenila posneti film, ki ne bi imel le ene glavne junakinje, ampak štiri, poleg tega pa še peto z nekoliko krajšo zgodbo. /…/ Vsako zgodbo sva oblikovala glede na posamezno mlado mater in njenega otroka, pri čemer sva se trudila čim bolj približati gonilni sili vsake izmed njih ter se pustila voditi notranji nujnosti njihovih življenjskih poti – tako v materinskem domu kot zunaj njega. Posneti sva želela film, ki bi bil sicer skupinski portret, predvsem pa bi prepletel pet zgodb mladih mater, od katerih vsaka živi lastno življenje, sestavljeno iz družabnih trenutkov in intimnih medosebnih odnosov. Toda dejstvo, da sva se posvetila individualnosti vsakega lika, vsake mlade matere, še ne pomeni, da teh deklet nič ne povezuje – toda povezuje jih ravno tisto, česar se skušajo osvoboditi: zgodnje materinstvo, posledica družbene determiniranosti z revščino ter določenih čustvenih pomanjkljivosti, ki pogosto vodijo k ponavljanju istih vzorcev vedenja iz generacije v generacijo. Prav to prizadevanje pa jih naredi posebne, žive, edinstvene; v nekem smislu prenehajo biti liki in postanejo osebe.«
– Jean-Pierre in Luc Dardenne
kritike
»/…/ ansambelski film, obrnjen k življenju; trinajsti celovečerec bratov Dardenne, a prvi, ki združuje več portretov /…/. Režiserja tokrat pustita življenju, da gre svojo pot, ter v film vneseta luč upanja.«
– Fabienne Bradfer, Le Soir
»Nežnost, sočutje in ljubezen so glavne teme tiho prevzemajočega novega filma bratov Dardenne, s katerim se Jean-Pierre in Luc po nekoliko prisiljeni melodramatičnosti svojih nedavnih del vračata v staro formo. Film izžareva preprostost in jasnost, režiserja pa vsem na platnu podelita dostojanstvo in inteligenco, ki si ju zaslužijo: vsak prizor in vsak lik sta naravna in nepretenciozna.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Vse v tem hitro tempiranem in ganljivem filmu je močno in resnično. Jean-Pierre in Luc Dardenne, ki skozi fikcijo kot vedno ujameta resničnost, s svojo kamero čim bližje telesom in novim gibom (previjanje, hranjenje otroka) spremljata mlade ženske, katerih usoda nas globoko pretrese.«
– Isabelle Danel, Bande à part
»Belgijska brata se z Mladimi materami, skupinskim portretom najstnic v materinskem domu, vračata v vrhunski formi. Čeprav je takšen način tkanja zgodb za filmarja novost, jih razpletata s talentom, natančnostjo in mojstrsko režijo.«
– Michaël Mélinard, L’Humanité
»Tipično neolepšani slog bratov Dardenne pomeni, da vpogled v življenja mladih mater deluje pristno in iskreno. Zgodba je v nekaterih delih sicer nekoliko predvidljiva /…/, toda film ima zahvaljujoč odličnemu delu mladih igralk (vključno s prikupno dojenčico v vlogi Arianine hčerke, ki poskrbi za enega najbolj ganljivih prizorov) kumulativno moč in prinaša navdihujoče sporočilo o trdoživosti in optimizmu.«
– Wendy Ide, Screen Daily
»Film Mlade matere brez vsakršnega mistificiranja – in seveda brez kakršnegakoli sadizma – spremlja nesrečo v nastajanju. Naloga filma je zgolj opazovati dogajanje z ustrezne distance, zelo od blizu, a hkrati z nedoločljive razdalje, kot bi šlo za nekakšno tretjo osebo, kakršno je vedno predstavljala blagodejna zadržanost bratov Dardenne.«
– Théo Ribeton, Les Inrockuptibles