Danes je blagajna odprta od 09:00 do 21:30 (za danes zaprto).

Martin Eden Martin Eden

Pietro Marcello / Italija, Francija / 2019 / 129 min / italijanščina, francoščina

Avtobiografski roman Jacka Londona o mornarju, ki se s pisateljevanjem povzpne po družbeni lestvici, postane v rokah italijanskega režiserja Pietra Marcella strastno filmsko popotovanje skozi nemirno dvajseto stoletje. Nagrada za najboljšega igralca v Benetkah in nagrada Art kino mreže Slovenije na zadnjem Ljubljanskem filmskem festivalu.

režija Pietro Marcello, scenarij Maurizio Braucci, Pietro Marcello, fotografija Francesco Di Giacomo, Alessandro Abate, montaža Aline Hervé, Fabrizio Federico, glasba Marco Messina, Sacha Ricci, Paolo Marzocchi, produkcija Pietro Marcello, Giuseppe Caschetto, Paolo Del Brocco, Paola Malanga, igrajo Luca Marinelli, Jessica Cressy, Denise Sardisco, Vincenzo Nemolato, Carmen Pommella, Carlo Cecchi, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade nagrada za najboljšega igralca – Benetke; nagrada platform – Toronto; posebna nagrada žirije za najboljšo režijo – Gent; nagrada za najboljši film – Sevilla; nagrada Davida di Donatella za najboljši prirejeni scenarij; nominacije Evropske filmske akademije za najboljši film, scenarij, režijo in igralca; nagrada Art kino mreže Slovenije – Liffe

IMDb

Fotografije

zgodba

Ko mornar Martin Eden nekega dne po naključju spozna Eleno, hčerko premožnih industrialcev, ga njen svet v trenutku povsem prevzame. Omikano in prefinjeno dekle ne postane le Martinova ljubezenska obsesija, pač pa tudi simbol družbenega položaja, po katerem hrepeni. Mladenič sklene, da se bo izobrazil, postal pisatelj in si tako prislužil poroko z dekletom. A medtem ko zagrizeno uresničuje svoje sanje, ga vse bolj preganja občutek, da je izdal svoj delavski razred. Poleg tega začne pod vplivom starega intelektualca Russa Brissendena zahajati v socialistične kroge, to pa ga pripelje v navzkrižje z Eleno in njenim buržoaznim svetom.

iz prve roke
»Martin Eden pripoveduje našo zgodbo; zgodbo tistih, ki jih nista oblikovali družina ali šola, ampak življenjske izkušnje. To je roman samoukov, ljudi, ki so verjeli v kulturo kot pot do emancipacije, a so bili nekako razočarani.

Knjiga pa ne govori le o mladem proletarcu, ki začne zaradi ljubezni do mladenke iz višjega sloja sanjati o pisateljski karieri – to je tudi zgodba uspešnega umetnika (mračen avtoportret Jacka Londona samega), ki usodno izgubi stik z vsakdanjim življenjem.

Martina Edna sva brala kot fresko, ki predvidi zablode in muke dvajsetega stoletja ter napove njegove ključne teme: odnos med posameznikom in družbo, vlogo množične kulture in razredni boj. V filmu se parabola o antijunaku, ki ga je ustvaril Jack London, prične s posnetki anarhista Errica Malateste, nato pa poišče vzporednice z življenjem in delom ‘prekletih pesnikov’ dvajsetega stoletja – od Majakovskega do Stiga Dagermana in Nore May French. Najinega Martina sva si zamišljala, kako potuje skozi dvajseto stoletje – bolje rečeno, skozi nekakšno sintezo, sanjsko verzijo dvajsetega stoletja brez časovnih koordinat –, dogajanje pa sva iz Kalifornije prestavila v Neapelj, ki bi lahko bil katerokoli pristaniško mesto kjerkoli na svetu.«
– Pietro Marcello in Maurizio Braucci

portret avtorja
Pietro Marcello, rojen leta 1976 v Caserti, je po diplomi na Akademiji lepih umetnosti med drugim poučeval slikanje v neapeljskem zaporu in sodeloval pri ustanovitvi neapeljskega družabnega centra Damm. Mednarodno pozornost je pritegnil leta 2007, ko se je v sekcijo Obzorja filmskega festivala v Benetkah uvrstil njegov dokumentarec Il passaggio della linea, meditativna zbirka srečanj z migrantskimi delavci na italijanskih nočnih vlakih. Dve leti kasneje je posnel film La bocca del lupo, ljubezensko zgodbo med bivšim kaznjencem in transseksualno žensko, postavljeno v postindustrijsko Genovo. Ta mojstrski preplet dokumentarca in fikcije je režiserju prinesel številna mednarodna priznanja, med drugim glavno nagrado na festivalu v Torinu, nagrado caligari na Berlinalu, nagrado Davida di Donatella ter srebrni trak Nacionalnega združenja italijanskih filmskih novinarjev. Leta 2011 je sledil dokumentarec o armenskem režiserju Artavazdu Pelešjanu Il silenzio di Pelešjan, s katerim je bil režiser znova povabljen v sekcijo Obzorja Beneškega filmskega festivala. Sledil je film Bella e perduta (2015), poetična mešanica dokumentarca in fantazije, v kateri se skromni pastir odloči skrbeti za razpadajočo burbonsko palačo. Film je režiserju med drugim prinesel posebno omembo ekumenske žirije v Locarnu, Bergmanovo nagrado na festivalu v Göteborgu in še eno nagrado Nacionalnega združenja italijanskih filmskih novinarjev. Martin Eden je bil premierno prikazan na Beneškem filmskem festivalu leta 2019, Marcellov najnovejši film Per Lucio, dokumentarni poklon italijanskemu pevcu Luciu Dalli, pa je svetovno premiero doživel na nedavnem Berlinalu.

kritike
 »Najbolj izviren, svoboden in domiseln film [beneškega] festivala, delo prefinjene in hkrati surove lepote, tako kot njegov protagonist. /…/ Martin Eden je antijunak, pogumen, a samouničevalen individualist. Njegova tragedija je tragedija vsakega umetnika, ki ga pogoltne industrija kulture, vsakega človeka, ki izda svoj razred in svoje ideale ter zato umre. Režiser odlično izkoristi svoje izkušnje, predvsem z uporabo arhivskega gradiva, ki oživlja zgodovino in prinaša spomine na neko stoletje. Martin Eden je melodrama tudi v dobesednem smislu, glasbeni film, ki meša visoko in nizko: Glinka, Debussy, Daniele Pace iz skupine Squallor in Aznavour – kot njegov protagonist: delavec, pustolovec ali poet, vendar nikoli trgovec. /…/ A ta vizualna pesem je tudi globoko političen film, ki se izogne aktualnosti, da bi šel do kulturnih korenin našega sveta. V njem ni didaktičnega moraliziranja; namesto tega prikazuje strasti, ki poganjajo like in ki so še vedno v srcu naše kulture – kulture, ki je bolj kot kadarkoli hči družbenega darvinizma, vendar brez napetosti, ki so napajale strasti martinov ednov in množic, v imenu katerih so pisali.«
– Emiliano Morreale, La Repubblica

»Marcellu je uspelo narediti film, ki je ravno tako političen kot poetičen, strasten, romanesken in romantičen. Film v popolnem sozvočju s svojim protagonistom, mornarjem, ki se kljub vsem oviram odloči postati pisatelj in mu to tudi uspe. A z uspehom se začne propad. Srce parajoč film. /…/ Čarovnija nikoli ne popusti in gledalca potegne v poetičen ples, ki v nobenem pogledu ne izda Londonovega političnega sporočila. In ne nazadnje, Luca Marinelli je s svojo čudovito moško prezenco /…/ v vlogi Martina naravnost popoln.«
– Jean-Baptiste Morain, Les Inrockuptibles

»Martin Eden kot lakmusov papir dvajsetega stoletja. Film, ki Londonov roman premesti iz San Francisca v Neapelj in ga poseje po celem kratkem stoletju, vdahne novo življenje proletarcu, ki želi s pomočjo kulture in pisateljskega poklica postati vreden svoje buržoazne zaročenke. Vrhunski Luca Marinelli oživi lik v vseh njegovih odtenkih: literarnih in človeških politikah. Ambiciozen, pogumen, izviren in ganljiv film.«
– Paolo Mereghetti, Corriere della Sera 

»Martin Eden je epska zgodba o ‘nori ljubezni’, postavljena pred (a)historično ozadje spreminjajočih se vrednot. To so sanje vsakega cinefila: film, posnet na 16-milimetrski trak, prežet z odmevi Rossellinijevega iskanja resnice in Viscontijeve nihilistične dekadence, se ponaša s formalno briljanco, ki vključuje občasno uporabo arhivskega gradiva kot živega, živahnega utripa pod njegovim celuloidnim površjem. V rokah neodvisnega in političnega filmskega ustvarjalca, kakršen je Pietro Marcello, postane ta klasična zgodba o človeku, razpetem med ideale in ambicije, glasen poziv proti dogmatizmu današnjega časa.«
– Mednarodni filmski festival v Torontu

»Film gradi na obrazu, telesu in glasu Luce Marinellija, ki znova potrdi, da je eden najboljših italijanskih igralcev ta hip. Zdi se, da njegov lik – prežet s ‘spleenom’, tistim najbolj melanholičnim romantičnim razpoloženjem, predvsem pa z anahronistično, a večno ljubeznijo do kulture – odseva duh preteklosti in sedanjosti, utopijo upora, praznino vzpenjanja po družbeni lestvici, a tudi neugasljive strasti. Martin Eden je begajoč in poetičen, včasih pop v svojih glasbenih izbirah, svoboden in inventiven, popularen in prefinjen. Sapa svežega vetra v italijanskem filmu.«
– Paolo Lughi, Il Piccolo

»Marcellov lažni ep vključuje dokumentarne posnetke, bohotno dekadenco, levičarsko politiko, jezne govore /…/, lepe ženske, možate tipe, citate iz Baudelaira, pisalne stroje, ročno zvite cigarete, ascot kravate in stare volvo sedane. Bolj ali manj vse, kar imam v filmih rad. /…/ To pa nikakor ne pomeni, da Martin Eden ponuja lahkoten užitek, a za voajerskega, s knjigami in zgodovino obsedenega cinefila, kakršen sem sam, je film naravnost popoln. Marcello je ustvaril pastiš različnih resnih pripovednih slogov, ki doseže etično in zgodovinsko tehtnost, ne da bi pri tem samega sebe jemal preresno. Gledalca tako pripravi do tega, da začne o starih temah – slava, ambicija, družbena krivica, romantično razmerje – razmišljati na povsem nov način.«
– A.O. Scott, The New York Times

»Marcello /…/ ni avtoritativen režiser: gledalcu pusti, da potuje med številnimi sledmi in referencami, ki jih raztrosi po filmu. Gre za enega (redkih) režiserjev, ki še znajo biti nepredvidljivi, ki vedo, kako ‘gledati’ svet in prisluhniti njegovim skrivnostim, da bi ga izumili na novo. To pa mu uspe brez kakršnihkoli trikov ali arogance, le s preprostostjo strasti.«
– Cristina Piccino, Il Manifesto

»V visceralnem realizmu, ki ga razkriva film, arhivske podobe podžigajo že tako razvneto fikcijo ter sublimno spreminjajo naš občutek za lepoto. Marcello s svojim svobodnim pojmovanjem umetnosti in lepote pomete z vsemi konvencijami in se odloči soočiti različne kromatike, glasbene teksture in tokove, od Debussyja do elektronskih ritmov. Prav ta invokacija zgodovinske nedoločenosti, ki spremlja Ednov padec v brezno arogance in cinizma, potrjuje univerzalnost in brezčasnost Londonove odisejade. Martin Eden se z obujanjem velikih ideoloških debat dvajsetega stoletja razkrije kot vznemirjujoča prerokba tegob naše sedanjosti, na tak ali drugačen način povezanih z razcvetom najbolj divjega individualizma. /…/ Velik avtorski film leta 2020.«
– Manu Yáñez, ARA

»/…/ eden najbolj epsko razpoloženih italijanskih filmov v dolgem času, vrnitev k velikim filmskim zgodbam sedemdesetih let. Glavni igralec Luca Marinelli, fantastičen v vsakem prizoru, se na moč približa mlademu Robertu De Niru.«
– Joshua Rothkopf, Time Out New York

»Martin Eden, tragedija o hipokriziji našega sveta, prežeta z univerzalno nostalgijo, sledi tisti tradiciji italijanskega filma, ki združuje družbeno satiro in človeške strasti.«
– Eithne O’Neill, Positif

»Marcello in njegov /…/ soscenarist Maurizio Braucci – bivši sodelavec Abela Ferrare (Pasolini, 2014) in Mattea Garroneja (Gomora, 2008) – sta Londonov roman iz Oaklanda dvajsetega stoletja prenesla v Neapelj v nedoločenem času okoli druge svetovne vojne. S tem sta družbeno-ekonomske prvine izvirne zgodbe preselila v kontinuum italijanskega modernizma, v katerem gresta politika in estetika z roko v roki. Še več: s svobodno priredbo Londonove knjige sta Marcello in Braucci naslovnega junaka oblikovala v emblem sodobne kulturne industrije, katere neoliberarne podrobnosti je pisatelj predvidel z osupljivo jasnostjo.«
– Jordan Cronk, Cinema Scope

»/…/ film, ki udari kot strela z jasnega in prekipeva od idej, podobno kot njegov junak. /…/ Martin Eden kljub vsej svoji silovitosti najbolj prevzame s časovno zamegljenostjo in subtilnimi anahronizmi. /…/ Časovni okvir je ravno tako izmuzljiv kot politično prepričanje protagonista. Dogajanje uokvirjajo filmski obzorniki iz zgodnjega dvajsetega stoletja. Uvodni prizor z magnetofonom ter kasnejši posnetki črno-belih televizorjev, avtomobilov, pisalnega stroja in Martinovih oblačil dajejo slutiti, da gre za petdeseta ali šestdeseta leta, medtem ko Elenin svet z modo, pohištvom in vedenjem namiguje na dvajseta leta ali celo devetnajsto stoletje. (Pomenljivo je, da je prvi pesnik, s katerim Elena seznani Martina, Charles Baudelaire.) Martin in Elena ne predstavljata le različnih razredov; zdi se, da živita v različnih obdobjih. ‘Tu ni toka časa,’ kot je Siegfried Kracauer zapisal o Proustovi kronologiji, pač pa ‘pretrgano, nevzročno zaporedje situacij, svetov, obdobij.’ Tako je tudi – skoraj subliminalno – v Martinu Ednu /…/.«
– J. Hoberman, The New York Review

»Kalejdoskopska zgodovinska fantazija, prežeta z duhovi italijanskega filma.«
– Imogen Sara Smith, Film Comment

Spletni ogled filma

Ne morete v kino? Ta film si lahko ogledate tudi na spletu.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

Krt El Agente Topo

Maite Alberdi

sobota, 25. 09. 2021 / 20:45 / Mala dvorana

Nenavadna mešanica dokumentarca in detektivke, polna humorja, topline in slikovitih likov, nam pokaže, da nikoli ni prepozno za nove izzive in nova prijateljstva. Film je navdušil festivalska občinstva ter prejel nominacijo za oskarja za najboljši dokumentarec.

Okus lakote Smagen af sult

g. Boe

sobota, 25. 09. 2021 / 21:30 / Dvorana

Sladko. Kislo. Mastno. Slano. Pekoče. Zgodba v petih poglavjih o ljubezni in strasti, družini in vrhunski kulinariki. Scenarij za film, v katerem nastopa Nikolaj Coster-Waldau, je skupaj z režiserjem napisal Tobias Lindholm, soscenarist Nažganih.

Potepanje papirnatega zmaja Potepanje papirnatega zmaja

razno

nedelja, 26. 09. 2021 / 11:30 / Mala dvorana

Sporočilno in likovno raznolik program kratkih animiranih filmov s festivala animiranega filma Animateka.