zgodba
September 1977. Maria Callas ima 53 let in že več kot štiri leta ni nastopila pred občinstvom. Svoje zadnje dni preživlja v razkošnem pariškem stanovanju, kjer ji družbo delata le zvesta gospodinja Bruna in butler Ferruccio. Tavajoča med preteklostjo in sedanjostjo upa, da bo znova našla svoj glas in se vrnila na oder …
portret avtorja
Pablo Larraín (rojen leta 1976 v Santiagu, Čile) se je rodil tri leta po tistem, ko je oblast v državi prevzel Augusto Pinochet, ter odraščal kot privilegiran otrok enega najbolj znanih čilskih desničarskih politikov. Po prvencu Fuga (2005) je leta 2008 posnel prvi del nenačrtovane trilogije o življenju pod Pinochetovo diktaturo, temačno komedijo Tony Manero. Film, premierno prikazan v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, se dogaja v Santiagu leta 1978 in pripoveduje o serijskem morilcu, ki hoče postati čilski John Travolta. Leta 2010 je v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala premiero doživel režiserjev tretji celovečerec Post Mortem, v katerem spremljamo uslužbenca mestne mrtvašnice v času okrutnega državnega prevrata leta 1973. Sledil je Ne! (No, 2012), sklepni del trilogije, postavljen v zadnje dni Pinochetove diktature. Film je Larraínu prinesel glavno nagrado v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu in nominacijo za oskarja. Režiserjev peti celovečerec Klub (El Club, 2015), provokativna obsodba zločinske dvoličnosti katoliške cerkve, je bil na Berlinalu nagrajen z veliko nagrado žirije, nominiran pa je bil tudi za zlati globus v kategoriji najboljših tujejezičnih filmov. Leta 2016 je Larraín v sekciji Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu predstavil Nerudo (2016), svojevrstno biografijo velikega čilskega poeta in politika Pabla Nerude. Istega leta so na festivalu v Benetkah prikazali njegovo Jackie (2016), v kateri je atentat na Johna F. Kennedyja prikazal skozi oči ikonične prve dame. Film je poleg nagrade za najboljši scenarij v Benetkah prejel še tri nominacije za oskarja, tudi za najboljšo igralko (Natalie Portman). Leta 2021 se je Larraín lotil še enega portreta slavne ženske 20. stoletja: v filmu Spencer je upodobil eksistencialno krizo, ki jo je za božič leta 1991 doživljala princesa Diana; naslovna vloga je Kristen Stewart prinesla nominacijo za oskarja. Režiserjeva mračna satira El Conde, v kateri August Pinochet postane dvesto petdeset let stari vampir, je leta 2023 prejela nagrado za najboljši scenarij v Benetkah. V Kinodvoru smo si lahko poleg večine zgoraj omenjenih filmov ogledali tudi Emo (2019), zgodbo o plesalki reggaetona, postavljeno v sodobni Čile.
iz prve roke
»O Marii Callas je bilo napisanih kar nekaj biografij, vse pa se strinjajo glede ene stvari: da je bila resnično srečna le na odru. Opera jo je osrečevala in izpolnjevala. Toda na neki točki je spoznala, da njen glas ni več dovolj močan za nastopanje na najvišji ravni – edini, ki jo je lahko sprejela. Film prikazuje tragedijo osebe, ki je izgubila nekaj, zaradi česar ni le zaslovela, temveč tudi postala takšna, kakršna je bila v vseh človeških razsežnostih. /…/ Maria Callas je vse življenje pela za občinstvo, za druge. Tudi njeno zasebno življenje so močno zaznamovala razmerja: ves čas se je trudila, da bi nekomu ugajala – partnerju, družinskemu članu ali prijatelju. V našem filmu, ob koncu življenja, pa se Maria odloči, da bo naredila nekaj zase. Poskusila bo peti zase. Gre torej za zgodbo o ženski, ki želi najti svoj glas, svojo identiteto. Film je poklon njenemu življenju. /…/ Maria Callas je pogosto nastopala v tragedijah, zato je glavna junakinja, ki jo je igrala, v zadnjem prizoru pogosto umrla na odru. Čeprav so zgodbe teh oper zelo drugačne od njenega življenja, sem med Mario Callas in njenimi vlogami vedno videl nekakšno povezavo. S Stevenom Knightom sva se že od samega začetka strinjala, da gre za film o ženski, katere življenje postane vsota tragedij, ki jih je odigrala na odru. V Marii je nekakšen skriti zemljevid, ki uporabljeno glasbo /…/ poveže s trenutkom v zgodbi. Glasba tam ni samo zato, ker se dobro sliši, pač pa zaradi dramaturškega učinka. Opera je oblika transcendence; z njo lahko izrazimo čustva, ki jih ne moremo opisati z besedami.«
– Pablo Larraín
kritike
»Maria je resda vizualno čudovit film, s prekrasno fotografijo vedno izvrstnega Edwarda Lachmana in elegantnimi kostumi Massima Cantinija Parrinija, toda njeni užitki niso zgolj površinski. Nastop Angeline Jolie zaznamuje eteričnost, ki se ujema z legendarno osebnostjo Marie Callas, in kljub globokemu občutku melanholije, ki kot nekakšen duh preveva film, je pred nami vendarle ljubezenska zgodba – takšna, v kateri junakinja živi večno.«
– Hannah Strong, Little White Lies
»To je film o Marii Callas, toda hkrati govori o Angelini Jolie – tako kot so Odrske luči govorile o Chaplinu, Zadnji tango v Parizu pa o Brandu. Čilski režiser vzame 49-letno igralko, nekoč najbolj donosno zvezdnico na svetu, in jo postavi na ogled kot sliko, v katero občudujoče strmimo, ali pa kot neprecenljiv kip, okoli katerega krožimo. /…/ Če se vsaka opera spogleduje s tragedijo, lahko rečemo, da se ji tiste najboljše povsem prepustijo, vzdržujoč noto melanholičnega patosa, da bi nas počasi povlekle v dramo. Tako je tudi pri veličastni, deklamatorični Marii, dragoceni in neobvladljivi kot tisti nadležni koncertni klavir [ki ga mora v filmu ves čas prestavljati Mariin butler]. Nekje sredi filma sem bil že povsem pripravljen, da ga odpravim kot še eno pozersko distrakcijo, ki jo čaka usoda camp kuriozitete. Toda potem me je razorožil, me pridobil na svojo stran, in ob zaključnih napisih, bog mi pomagaj, sem upal na bis.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Angelina Jolie se s svojimi izklesanimi, skoraj arhitekturnimi potezami in navidezno obvladanostjo izkaže kot idealna za Larraínovo vizijo Marie Callas. V filmu, ki je na površju dostojanstven, pod gladino pa razburkan, je čudovita, razkošna razvalina, ki išče mir, a jo nezadržno privlači svet veličastne iluzije. ‘Moje življenje je opera,’ pravi. ‘V operi ni razuma.’ Tudi Maria se odpove razumu – in je prav zato še toliko boljša.«
– Steve Pond, The Wrap
»Angelina Jolie interpretira Mario Callas s tako strastjo, da je rezultat več kot zgolj portret: to je pogovor med dvema brezčasnima umetnicama.«
– Rebecca De Pas, Mednarodni filmski festival v Rotterdamu
»Boste do konca filma spoznali Mario Callas? Ali pa bo ostala popolna skrivnost? Lahko vam zagotovim, da to še zdaleč ni bistvo Larraínove filmske ode. Namesto tega boste nagrajeni s prečudovitima in srce parajočima dvema urama, ki ju boste imeli čast preživeti z ‘La Callas’ ter režiserjem, čigar edina želja je deliti svojo neizmerno ljubezen do nje.«
– Tomris Laffly, RogerEbert.com