zgodba
V vrvežu Coney Islanda petdesetih let se prepletejo usode štirih ljudi: Ginny, melanholične in muhaste natakarice, nekdanje igralke; Humptyja, njenega neotesanega moža; Mickeyja, čednega mladega reševalca iz vode, ki sanja o pisateljski karieri; in Caroline, Humptyjeve odtujene hčerke, ki se v očetovem stanovanju skriva pred gangsterji.
Film Woodyja Allena postavljen pred slikovito kuliso Coney Islanda petdesetih let, je zgodba o ljubezni, prevari ter vlogah, ki jih igramo v vrtiljaku življenja. Zaključni film Newyorškega filmskega festivala.
iz prve roke
»Naj gre za grško dramo, Stendhala, Tolstoja ali Dickensa – ljubezenska razmerja so večna tema, saj toliko ljudem povzročajo toliko trpljenja in konfliktov ter sprožajo toliko kompleksnih, globokih, intenzivnih, begajočih in dramatičnih občutkov ter situacij. Poleg tega so me vedno zanimale težave, s katerimi se soočajo ženske. /…/ Že od nekdaj so bile glede svojih čustev bolj odprte kot moški. Večinoma snemam komedije, a kadarkoli sem se lotil dramske zgodbe, je šlo za ženske v kritičnih situacijah. /…/ Verjetno drži, da lahko iz vsake vožnje v lunaparku izpelješ nekakšno metaforo o življenju. Bodisi se neizprosno vrtiš na kolesu okoli in okoli, tako kot se brez smisla vrti življenje; ali pa se voziš na vrtiljaku in poskušaš ujeti tisti medeninasti obroč, ki ga nikoli ne boš mogel zares obdržati; ali pa si na vlakcu smrti. Saj razumete. S kolesa je razgled čudovit, a v resnici ne greš nikamor. V njem je nekaj romantičnega, nekaj lepega, a konec koncev tudi nekaj nesmiselnega.«
– Woody Allen
portret avtorja
Woody Allen se je v svoji dolgoletni karieri podpisal pod skoraj petdeset celovečercev, od Annie Hall (1977) in Manhattna (1979) do Polnoči v Parizu (Midnight in Paris, 2011) in Otožne Jasmine (Blue Jasmine, 2013).
Več na http://woodyallen.com/
kritike
»Lunapark se začne z Mickeyjem, reševalcem iz vode in študentom dramatike, ki gleda v kamero in se v Allenovem imenu opravičuje: ‘Rad imam melodramo in like, ki so večji od življenja.’ Slednjih v tej razkošni romanci iz petdesetih, enem bolj samozavestnih Allenovih filmov zadnjih let, ne manjka. Prav vse pa zasenči Kate Winslet /…/, ki ustvari svojo najmočnejšo in čustveno najbolj prepričljivo vlogo v več kot desetletju. /…/ Storaro, ki je v pričujočem filmu auteur skoraj toliko kot Allen sam, poživi vzdušje z modro toniranimi nočnimi ljubezenskimi prizori, svetlo rumenimi barvami promenade in rdečkastimi odtenki, ki preplavijo spalnico, ko se znoči. Po nekem še posebej romantičnem prizoru Caroline izjavi: ‘Počutila sem se, kot bi bila v enem tistih ljubezenskih filmov!’ Mi že vemo, kaj misli … /…/ Lunapark je očarljiva pripoved o tem, kaj pomeni biti zapuščen od vsega sveta; kako je, ko se boriš, da bi našel novo vlogo, potem pa končaš bolj osamljen kot kdaj prej. O pripovedovalcu lahko rečete, kar hočete, a zgodbe govorijo same zase. In Lunapark dokazuje, da imajo še vedno veliko povedati.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Recite, kar hočete, a Woody Allen še ni posnel slabega filma. In tole je eden njegovih najboljših.«
– John Waters, Najboljši filmi leta 2017, Artforum
»Ime Eugena O’Neilla se pojavlja skozi ves film in je nekakšen ključ do bistva Allenovih ambicij – Lunapark je zgodba o hrepenenju in razočaranju ter o revščini in nasilju v svetu delavskega razreda, ki ima sredi vsakodnevne bede višje cilje. Allen pripelje razgrete prepire v tesnih prostorih do skrajnosti teatralnega besnenja – in konec, ki je preveč ironičen, da bi ga pokvarili, razkrije skorajda spovedno agonijo.«
– Richard Brody, The New Yorker
»Tako kot v Kavarniški gospodi sta poleg glavne igralke Allenova najdragocenejša sodelavca direktor fotografije Vittorio Storaro in scenograf Santo Loquasto. Dih jemajoča uvodna panorama natrpane plaže Coney Islanda z zabaviščnim parkom v ozadju prikliče v spomin neštete fotografije brooklynske počitniške destinacije v zlatih časih, še preden se je začel njen nezadržni propad. Storarova barvna paleta ni bila bogatejša vse od filma One From the Heart Francisa Forda Coppole /…/.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Nisem povsem prepričan, kaj sem pričakoval, ko sem sedel, da bi si ogledal Lunapark, a ko so se nazadnje prižgale luči, sem bil povsem prevzet. Nekateri elementi bodo nedvomno znani vsakomur, ki pozna Allenovo delo, vendar so tu osvetljeni s povsem novo lučjo. Dobesedno in figurativno, saj Allen in Vittorio Storaro uporabljata svetlobo na način, ki je fenomenalen že sam po sebi, a tudi ključen za naraščajočo čustveno moč filma. In v središču vsega tega je resnično izjemen nastop Kate Winslet – le malo igralcev je tako nadarjenih, pa tudi neustrašnih.«
– Kent Jones, Newyorški filmski festival