Filmi ne ustvarjajo psihopatov, temveč jih naredijo le bolj ustvarjalne.
Noč čarovnic (Halloween, 1978). Petek trinajstega (Friday the 13th, 1980). Krvava maturantska noč (Prom Night, 1980). Si sama doma (Are You in the House Alone?, 1978). Nekdo me opazuje (Someone’s Watching Me!, 1978). On ve, da si sama (He Knows You’re Alone, 1981). Ko pokliče neznanec (When a Stranger Calls, 1979). Ne dviguj slušalke (Don’t Answer the Phone, 1980). Mora v ulici brestov (A Nightmare on Elm Street, 1984).
Se še spomnite teh manijak-je-med-nami grozljivk s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih? Ja, čista hardcore defloracija: videti so bile kot seksualni stakato. Skrivnostni manijak je tam vedno ritmično naskakoval gručo hormonskih, idiotskih, promiskuitetnih, kričavih najstnikov, ki so – v družbi device, imune na bavbava – tavali v temi, še najraje na kaki odmaknjeni lokaciji, nenehno bombardirani z iritantnim sintesajzerjem in voajersko kamero, veliko sovražnico hormonskih, idiotskih, promiskuitetnih, kričavih najstnikov, ki ponoči čutijo to čudno potrebo po tuširanju. Vidite, Krik (Scream), ki ga je leta 1996 posnel veliki Wes Craven, avtor Zadnje hiše na levi (The Last House on the Left, 1972) in More v Ulici brestov, je hardcore defloracija teh grozljivk. Krik je krik vseh teh grozljivk skupaj.
Mar ni hecno, da žrtve v grozljivkah vreščijo? In to na ves glas! Ko namreč začutijo ali zasumijo, da se v stanovanju ali hiši nekdo skriva, začnejo preprosto vreščati. Kar je seveda tako, kot bi naredile samomor. Manijak ima potem boljši pregled nad situacijo in žrtvijo. Ne kričite, zaboga! Zbežite raje! Kam – v kako temo? Ne, za božjo voljo, ne – ampak ven iz hiše! Mar ni hecno, da so v grozljivkah hiše in stanovanja vedno tako čudno in skopo osvetljeni, kot bi kdo varčeval z elektriko in razporeditvijo svetlobnih teles. Svetloba v teh hišah in stanovanjih ne pokrije vseh delov in kotov – na določeni točki svetlobe kar zmanjka in začne se tema, v kateri so vsi ljudje črni. Pošastno črni. Občutek imate, da ljudje svojih hiš in stanovanj ne obvladajo več – nak, nimajo jih več pod nadzorom.
In mar ni hecno, da se junak, ko pač zasliši kak čuden šum ali ropot, najprej zateče prav v najmanj osvetljen del svojega stanovanja – po možnosti v temo, kakopak. Na randi s svojim krikom. Še huje: ali sploh veste, kje se doma izklopi elektriko – vso elektriko v vaši hiši ali stanovanju? Mar ni hecno, da psycho, pošast, manijak ali bavbav, ki ga nehote gostite, to vedno ve. Vedno ve, kje se izklopi vso elektriko. Res vedno, pa čeprav je bil od svojega petega leta zaprt v kaki strogo varovani umobolnici, kot je bil, recimo, v Carpenterjevi Noči čarovnic oni razvpiti Michael Myers, čista bavbav mašina, ki neskončno uživa v strašenju in pobijanju najstniških – po možnosti promiskuitetnih – varušk. In Michael Myers je bil res pravi, nepozabni in tipični bavbav. Bolj je namreč užival v strašenju svojih žrtev kot samem ubijanju, hočem reči – žrtev je treba namreč na smrt prestrašiti, ji sparati živce, se z njo poigrati in jo šele potem ubiti. Bavbav se hoče igrati. Le zakaj bi sicer sploh ugašal luč ali pa izklapljal elektriko. Psihoti, manijaki in drugi bavbavi so mojstri igre – in vedno igrajo po pravilih. Žanrskih pravilih, se razume. Se še spomnite, kako Michael Myers, prvak med strašilci, vsake toliko časa malce začudeno in nejeverno pogleda? Ja, kot da ne more verjeti, da njegova žrtev ni umrla od strahu. Na živce mu gre, da ljudje ne umrejo od strahu. Da ne igrajo po pravilih. Da vedno najprej zgrabijo telefon in hočejo poklicati policijo, Zakon, ki naj igro prekine. Grozljivke so non-stop igra, ki je ne sme nič prekiniti. Nič – za nič na svetu. Navsezadnje, že sama interna pravila grozljivke so formulirana tako, da iz nje delajo perpetuum mobile, v neskončnost vase spodviti paralelni svet brez izhoda. Okej, poglejmo krikom v grlo: to, kar običajno v grozljivki igro prekine, je slab scenarij. Kar je logično: kdo je namreč v grozljivkah pravi morilec, pravi manijak? Točno – scenarij. In če je dober, potem je zelo razpoložen za igro. Krik ima tak ubijalsko dober scenarij, kar pomeni, da je za igro razpoložen bolj kot vsi Petki trinajstega skupaj. Ves čas nam govori le eno: vse skupaj je le igra! In res, to je končno spet igra, za katero si v iskreni grozi in strahu želite, da se ne bi nikoli končala. Nikoli, ikoli, koli, oli, li, iiiiii! Da je ne bi nič prekinilo. Igra, ki vam nudi užitek v pravilih. Igra, ki vas prepriča, da je predvidljivost najbolj fascinantna stvar na svetu.
Krik je obešenjaško srhljivi perpetuum mobile briljantnega scenarista Kevina Williamsona, presenetljivo navdahnjenega šlokmajstra Wesa Cravena in sveže, nadarjene in predvsem dobro skalkulirane ter naravnost s pentljo zapakirane neo-brat-pack igralske postave: dve tedanji televizijski zvezdnici (Neve Campbell iz Mize za pet & Courteney Cox iz Prijateljev), dva holivudska dinasta (Drew Barrymore iz igralske dinastije Barrymore & David Arquette iz igralske dinastije Arquette) in v odsotnosti Johnnyja Deppa, ki je igral v Mori v Ulici brestov, nekdo, ki mu je zelo podoben – Skeet Ulrich.
In seveda, Krik je dinamitni postpostmodernistični pop plaz insajderskih štosov, referenc, citatov, parodiranj, klišejev in horror trivie. Skrivnostni manijak se gre s svojimi žrtvami dobesedno kviz. Punco, Drew Barrymore, ki jo prek mobitela terorizira na začetku, namreč za ogrevanje vpraša: kako je ime morilcu v Mori v Ulici brestov? Freddy Krueger. Bravo? Zdaj pa bolj resno vprašanje – če zgrešiš, se odrola glava tvojega fanta: kako je ime morilcu v Petku trinajstega? Ja, vem – Jason mu je ime, Jason! Oh, sorry, stara finta – morilec v prvem Petku trinajstega ni Jason, ampak njegova mati! In glava se odrola.
In še zadnje vprašanje. Če zgrešiš, se bo rolala tvoja glava: hiša, v kateri si, ima dva vhoda – na katerem vhodu stojim?
Če ob tem vprašanju ne pogruntate, kdo je morilec, potem boste zaman iskali druge ključe in sledi. To je edini pošteni ključ v Kriku. Ne pozabite namreč, da psycho v grozljivkah spoštuje pravila. In da se jih drži … do zadnjega diha … do comebacka. Vsa njegova šokantna grozljivost izhaja prav iz tega, da se drži pravil. Če se držiš pravil, presenetiš. Krik nas preseneča, šokira in nareži prav s pravili. Še več, sproti nam jih recitira. Ne, ne morete reči, da niste vedeli. In pri tem – kot vsaka vrhunska grozljivka, recimo Noč čarovnic – rekrutira tudi vse trike medija, ja, filma samega. Zapeljuje, straši in šokira nas s samo filmsko formo. Grozljivke so čisti filmi. Absolutni filmi. Krik je videti kot grozljivka, ki je legla na analitski kavč – in se potem z njega glasno odrežala.
– Marcel Štefančič, jr.
Iz kronologije kinematografa na Kolodvorski: film je bil na sporedu od 06.10.1997 do 08.10.1997.