zgodba
Premožna Margot Wendice pove svojemu ameriškemu ljubimcu, da kljub vsemu ne bo zapustila moža. Pojasni mu, da je ta na njeno veliko presenečenje spet začel kazati zanimanje zanjo, zato se je odločila, da mu ostane zvesta in da zakonu še eno priložnost. Ne sluti pa, da njen mož kuje podel načrt, kako se je znebiti …
Če tako kot večina tedanjega občinstva še niste videli edinega Hitchcockovega 3D filma v izvirni različici, ste zamudili več kot le eno dimenzijo. Zahvaljujoč novi digitalni restavraciji lahko ponovno odkrijemo to veliko klasiko Mojstra napetosti.
»Ljubitelji Hitchcocka – in le kdo to ni? – bodo silno veseli te restavrirane izdaje, pa tudi 3D skeptiki se bodo imeli priložnost zamisliti. Poslastica.«
– Trevor Johnston, Irish Film Institute
zanimivosti
Alfred Hitchcock ni slovel kot režiser, ki bi sledil trendom. Mnogi so bili zato presenečeni, ko je film Kliči M za umor predstavil v 3D tehnologiji. Studio Warner Brothers je skušal izkoristiti navdušenje nad 3D filmi, ki je vladalo v zgodnjih petdesetih. Občinstvo je bilo radovedno glede nove tehnologije, filmske blagajne so se polnile in film je za kratek čas spet dobil prednost pred novo obliko zabave – televizijo. Kliči M za umor je bil dokončan leta 1953, a leta 1954, ko je končno dosegel kinodvorane (morali so čakati, da so gledališko igro, po kateri je bil film posnet, umaknili z Broadwaya), je bila nova modna muha že v zatonu. Mnogi kinematografi so zaradi slabše kakovosti slike prenehali s prikazovanjem 3D filmov in tudi Hitchcock je o novem formatu dejal: »To je muha enodnevnica in jaz sem prišel ob koncu dneva.« Večina takratnega občinstva je tako film videla le v 2D različici.
Čeprav je Hitchcock predvidel zaton 3D filma, je bil takrat, ko mu je bila naloga dodeljena, odločen, da kar najbolje izkoristi format. Ko danes gledamo film, lahko vidimo, kako s pomočjo 3D tehnologije poudari dramatičnost zgodbe – mojstrstvo, v katerem ga verjetno še nihče ni prekašal, vključno s sodobnimi ustvarjalci 3D filmov. Da bi filmu dal globino ter občutek teatralnosti in klavstrofobičnosti, je uporabil številne nizke rakurze, kar lahko opazujemo predvsem v slavnem prizoru umora.
V zgodnjih osemdesetih je Kliči M za umor doživel uspešno ponovno predvajanje, a z zastarelo 3D tehnologijo. Danes, v obdobju digitalnega kina, ne uporabljamo več neudobnih rdeče-zelenih kartonskih očal, umazanija in praske pa ne kvarijo več filmske slike. Hitchcockova mojstrovina nam je zdaj na voljo v boljši kakovosti kot kdajkoli prej. Videli bomo zvesto in natančno poustvaritev tistega, kar je mojster želel predstaviti svetu pred skoraj šestdesetimi leti.
Nadaljnje branje:
– Kristin Thompson & David Bordwell: Observations on film art: Dial M for Murder: Hitchcock frets not at his narrow room
– Bob Furmanek & Greg Kintz: An In-Depth Look at Dial M for Murder
kritike
»2D različica je manj pomemben Hitchcock, 3D različica pa je velik Hitchcock.«
– Andrew Sarris
»Hollywoodov smešno kratki 3D eksperiment, ki se je začel leta 1952, je dosegel svoj vrhunec naslednje poletje. Navdušenje je že davno splahnelo, ko je Alfred Hitchcock dokončal svoj prispevek k obdobju, Kliči M za umor, in film je bil predvajan v 2D. Res škoda, kajti gre za – kot lahko opazujemo danes v tej osupljivi ponovni izdaji – daleč najbolj vizualno prepričljivega med studijskimi stereoskopskimi filmi.«
– J. Hoberman, The Village Voice
»Ogled filma v 3D je pravo razodetje!«
– J. Hoberman
»Nova digitalna restavracija enega najpomembnejših filmov iz obdobja 3D mrzlice petdesetih.«
– Dave Kehr, The New York Times
»V izvirni 3D verziji dobi omejeni prostor skrajno ekspresivne poteze.«
– Dave Kehr, Chicago Reader
»Občinstvu se ježi dlaka, napetost pa je tako velika, da jo skoraj lahko čutiš v grlu.«
– The New York Times
»V svojih pogovorih s Truffautom je Hitchcock potrdil, da je bil film Kliči M za umor prisiljen posneti zaradi spoštovanja pogodbe ter da ga je imel za manj pomembno delo, za katerega ni imel velikih ambicij. Kljub temu pa gre za enega najpomembnejših in najsijajnejših filmov, kar jih je mojster napetosti kdaj ustvaril. /…/ Hitchcock je svoja navidezno manj poglobljena dela pogosto napolnil s skritimi pomeni. Posledica tega je, da bolj kot se zdi film na prvi pogled nepomemben, več verjetnosti je, da gre za veliko delo.«
– Jacques Lourcelles, Dictionnaire du cinema: les films