»Ne bi bilo slabo, če bi za nekaj časa prepovedali ameriške filme. Tri četrtine planeta razmišljata o filmu z vidika in po merilih ameriške kinematografije … Ljudje morajo spoznati, da so tudi drugi načini snemanja filmov, ne le ameriški.«
– Jean-Luc Godard, februar 1967
»Ustvarimo dva, tri … množico Vietnamov, to je naše geslo!«
– Ernesto Che Guevara, 1966, objavljeno aprila 1967
»Petdeset let po oktobrski revoluciji ameriški film obvladuje svetovno kinematografijo. Temu ni kaj veliko dodati. Razen da moramo tudi mi na svoj skromen način v mogočnem hollywoodskem imperiju ustvariti dva ali tri Vietname (Cinecittà, Mosfilm, Pinewood itd.), tako v ekonomskem kot estetskem smislu, torej z bojem na dveh frontah. Ustvariti moramo nacionalne, svobodne, bratske, tovariške in prijateljske kinematografije.«
– promocijsko gradivo za Kitajko, avgust 1967
»Kitajko bi najpreprosteje opisali kot zgodbo o petih mladih aktivistih, ki v prostornem pariškem stanovanju /…/ ustanovijo maoistično celico, nato pa se prepirajo, kako izpeljati teroristično dejanje. Toda ker je Godard pač Godard, Kitajke ni mogoče tako zlahka opredeliti. To ni ne drama ne dokumentarec, temveč film, ki se odreče pripovednemu suspenzu v prid nečemu bolj spontanemu in samosvojemu. Fikcija, skozi katero vztrajno pronica resničnost. /…/ Stanovanje s svojimi živimi barvami, dekorativnimi kupi Maovih Rdečih knjižic in drznimi slogani na stenah spominja na nekakšen progresivni vrtec; ti infantilni levičarji se ves čas igrajo, dokler se – na našo osuplost – ne igrajo več. Vizualno je film udaren kot kakšen plakat – ali pa morda sto plakatov. Je čudovito hektičen skupek političnih klišejev, improviziranih monologov in readymade pop arta, vključno s huronsko smešno popevkico Clauda Channesa Mao Mao. Prevladujejo primarne barve, zlasti rdeča, agitprop gverilsko gledališče pa prekinja dogajanje kot plesni vložki Busbyja Berkeleyja v starem muzikalu bratov Warner. Nekatere sekvence so naravnost osupljive. V najdaljši izmed njih si Anne Wiazemsky deli kupe s svojim resničnim profesorjem, nekdanjim komunističnim aktivistom Francisom Jeansonom. Medtem ko vlak speljuje in ustavlja, ona zatrjuje, da je mogoče univerze zapreti le z nasiljem, on pa skuša, ne povsem prepričljivo, izpodbiti njene argumente. V nekaterih pogledih je prav Anne Wiazemsky resnična tema Kitajke; omenjeni prizor, ki se med drugim poklanja podobni vožnji z vlakom v Murnauovi Zori (Sunrise), pa je bistvo tega filma. V Kitajki se ves čas govori, pa vendar vanjo nenehno vdira film. Kako lahko ta lepa mladenka zagovarja takšne morilske ideje? Bežeča pokrajina in svetloba na njenem obrazu sta tako brezbrižno sveži in novi, kot bi kamero izumili posebej za ta prizor.«
– J. Hoberman, The Village Voice, 2007
o Omarju Diopu Blondinu v Kitajki
»Omar ima v izvirnem filmu poseben položaj. On in filozof Francis Jeanson, intelektualec in nekdanji vodja mreže, ki je podpirala Nacionalno osvobodilno fronto (FLN), za razliko od drugih nastopajočih igrata sama sebe. Toda medtem ko ima Jeanson vso svobodo, da v zelo dolgi sekvenci razvije lastno argumentacijo, Omar – čeprav v jasnem položaju avtoritete, saj poučuje druge – v resnici zgolj niza Leninove in Maove citate. Vendar Omar ni le temnopolti lik. Med vsemi igralci je edini aktivist, ki je sodeloval pri takratnih študentskih gibanjih. Vredno je omeniti, da njegovega imena sploh ni v špici, a ga je Godard deset let pozneje prepoznal kot edini uravnoteženi lik in kot tistega, ki je bil zanj še vedno pomemben. Temnopolti Afričan, mladi filozof in aktivist – resnični lik, ujet v fikcijo.«
– Vincent Meessen, režiser filma Samo en gib (Juste un Mouvement)